Pritožba v zadevi Šoba proti Sloveniji očitno neutemeljena

Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) je danes v zadevi Šoba proti Sloveniji s sklepom odločilo, da je pritožba očitno neutemeljena.

Pritožnik je v pritožbi zatrjeval, da mu je na prvi stopnji sodila sodnica D. F., ki je v času, ko je bil postopek zoper pritožnika izločen zaradi njegove nedosegljivosti, obsodila prvoobtoženega B. Š. V kasnejšem ločenem postopku je ista sodnica obsodila tudi pritožnika, in sicer za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ki naj bi ga storil skupaj z B. Š. Ker je sodnica D. F. zoper B. Š. vložila zasebno kazensko tožbo, ker jo je ta ob razglasitvi sodbe razžalil, je pritožnik navajal, da je imela interes, da v kazenskem postopku obsodi tudi njega, saj bi oprostilna sodba v postopku zoper pritožnika predstavljala avtomatičen obnovitveni razlog v kazenskem postopku zoper B. Š., kar pa bi škodilo njeni zasebni kazenski tožbi zoper B. Š. Pritožnik je trdil, da je bila sodnica D. F. v kazenskem postopku zoper njega pristranska, s čimer naj bi mu bila kršena pravica do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (konvencija).

Po predstavitvi pravilnega dejanskega stanja s strani vlade ESČP v pritožnikovih navedbah ni našlo ničesar, kar bi dokazovalo, da je sojenje s kazensko obsodbo B. Š. in pritožnika v letu 2003 prejudiciralo pritožnikovo krivdo ali privedlo do vnaprejšnjega stališča sodišča, ki je odločalo v kazenskem postopku zoper pritožnika v letu 2011. Nadalje je ugotovilo, da sodnica D. F, ki je predsedovala senatu v sodnem postopku iz leta 2011, v katerem je bil pritožnik obsojen nadaljevanega kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic, ni imela nobene vloge v sodnem postopku, v katerem je bil B. Š. leta 2007 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja. Zavrnilo je tudi navedbe pritožnika, da je imela sodnica D. F. v kazenskem postopku iz leta 2011 interes obsoditi pritožnika zaradi kazenskega postopka, ki ga je začela zoper B. Š. v zvezi z razžalitvijo. Navedlo je, da čeprav je bil B. Š. skupaj s pritožnikom soobtožen v sodnem postopku leta 2003 kot tudi v naslednjih sodnih postopkih, je bil kazenski postopek zaradi razžalitve začet v zvezi z žaljivimi izjavami B. Š. in ne pritožnika. Te izjave so se tudi nanašale na obsodbo iz leta 2003 in ne na obtožbe, zaradi katerih je tekel sodni postopek zoper pritožnika v letu 2011. Poleg tega je B. Š. priznal, da so bile njegove izjave neprimerne, kazenski postopek zaradi razžalitve pa se je končal leta 2007, torej nekaj let pred sodnim postopkom zoper pritožnika.

ESČP je izpostavilo, da so pritožnikove relativno pavšalne navedbe glede pristranskosti sodnice obravnavala domača sodišča, ki so odločala o pravnih sredstvih zoper obsodilno sodbo, in jih v svojih odločitvah ustrezno obrazložila. V ugotovljenih okoliščinah obravnavane zadeve je ESČP zaključilo, da Slovenija ni kršila prvega odstavka 6. člena konvencije, in pritožbo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35. člena konvencije kot očitno neutemeljeno zavrnilo.