Iskalnik odločb ESČP

Dne 7. julija 2009 je senat Evropskega sodišča za človekove pravice (Tretja sekcija) v sestavi:
    Josep Casadevall, predsednik,
    Elisabet Fura-Sandström,
    Corneliu Bîrsan,
    Boštjan M. Zupančič,
    Alvina Gyulumyan,
    Egbert Myjer,
    Luis López Guerra, sodniki in Santiago Quesada, sodni tajnik, ob upoštevanju zgornje pritožbe, ki je bila vložena 12. marca 2002,
ob upoštevanju navedb, ki jih je predložila tožena Vlada ter navedb, ki jih je v odgovor predložila pritožnica, po posvetovanju odločilo, kot sledi:
DEJSTVA
1.  Pritožnica, gospa Anita Blekić, je slovenska državljanka, ki je bila rojena 1935 in je živela v Kopru. Umrla je 30. oktobra 2004, med postopkom, zato jo je pred Sodiščem po tistem zastopal njen mož, gospod Kemal Blekić. Njena dediča, gospod Kemal in gospa Vesna Blekić, hči preminule pritožnice, sta se odločila, da vztrajata pri pritožbi pred  Sodiščem.
2.  Slovensko Vlado (v nadaljevanju: “Vlada”) je zastopal njen zastopnik, gospod Lucijan Bembič, generalni državni pravobranilec.
A.  Okoliščine v zadevi
3.  Dejstva v zadevi, kot sta jih predložili stranki, je mogoče povzeti, kot sledi.
1.  Prvi denacionalizacijski postopek (št. 351-205/99)
4.  Dne 7. decembra 1993 je pritožnica sprožila denacionalizacijski postopek pri Občini Koper ter zahtevala vračilo nacionalizirane zemlje, ki je pred tem pripadala njenemu pokojnemu očetu. Zgleda, da je bila po reformi javne uprave zadeva v tem času posredovana Upravni Enoti Koper (v nadaljevanju: "UEK").
5.  Dne 4. maja 1994 je upravni organ pritožnico zaprosil, da dopolni svoj zahtevek ter ji posredoval podrobna navodila v zvezi z manjkajočimi dokumenti.
6.  Dne 28. junija 1994 je Konvencija pričela veljati v  Sloveniji.
7.  Dne 31. maja in 28. julija 1995 je pritožnica vložila dve pritožbi, pri Ministrstvu za okolje in prostor (v nadaljevanju: “MOP”) ter pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: “MKGP”), zato ker UEK ni uspela izdati sklepa (pritožba zaradi molka organa). Ne glede na to, ni pri pritožbi vztrajala dlje, kot to predpisuje zakon.
8.  Dne 21. in 22. septembra 1995 je UEK posredovala poročila o napredku obema ministrstvoma, pri čemer je poudarila, da je bil zahtevek pritožnice nepopoln. Po tistem je pritožnica predložila več dokumentov, vendar kljub navodilom UEK ni uspela pravilno v celoti oblikovati zahtevka.
9.  Dne 27. januarja 1998 in 20. julija 1999  je upravni organ opravil obravnavo v zvezi s pravilnim oblikovanjem zahtevka.
10.  Dne 8. maja 2000 je UEK izdala sklep o delni zavrnitvi zahtevka pritožnice za denacionalizacijo, medtem ko je preostanku zahtevka ugodila. Pritožila se je na MOP.
11.  Dne 16. maja 2000 je UEK določila strokovnega nadzornika.
12.  Dne 15. septembra 2000 je MOP izdalo sklep, ki je ugodil pritožbi, zadeva pa je bila vrnjena v ponovno obravnavo.
13.  Dne 29. januarja 2001 je bilo izdano strokovno mnenje.
14.  Dne 16. avgusta 2001 je pritožnica vložila pritožbo pri MKGP in MOP zaradi tega, ker UEK ni uspela izdati sklepa (pritožba zaradi molka organa).
15.  Dne 27. septembra 2001 je upravni organ povabil odvetnika pritožnice na posvetovanje v zvezi z oblikovanjem zahtevka.
16.  Dne 20. decembra 2001 je upravni organ opravil obravnavo.
17.  Dne 21. decembra 2001 je odvetnik pritožnice odstopil od zadeve.
18.  Dne 8. januarja 2002 je upravni organ določil strokovnjaka za gradbeništvo.
19.  Dne 1. julija 2002 je upravni organ prejel izvedensko mnenje.
Po številnih zahtevah UEK, naj pritožnica do konca izpolni zahtevek za denacionalizacijo, je le-ta to storila 22. julija 2002.
20.  Dne 5. in 26. septembra 2002 sta bili opravljeni dve obravnavi.
21.  Dne 5. novembra 2002 je UEK izdala delni sklep, s katerim je odločila, da mora Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju: “SOD”) pritožnici plačati odškodnino za del nacionaliziranega premoženja. SOD se je pritožila na MOP.
22.  Dne 27. januarja in 21. februarja 2003 je pritožnica vložila dve pritožbi pri MKGP in MOP zaradi tega, ker UEK ni uspela izdati sklepa (pritožba zaradi molka organa).
23.  Dne 17. marca 2003 je MOP izdal sklep ter vrnil del zadeve v ponovno obravnavo.
24.  Dne 26. maja 2003 in 12. januarja 2004 je UEK izdala dva delna sklepa. SOD se je pritožila na oba sklepa.
25.  Dne 11. julija 2003 se je upravni organ strinjal, da je M.B., snaha pritožnice, bila v locus standi, kot tretja stranka v domačem postopku glede enega dela spornega nacionaliziranega premoženja.
26.  Dne 25. marca 2004 je MOP ugodilo obema pritožbama in razveljavilo delna sklepa. MOP je znižalo znesek odškodnine za del nacionaliziranega premoženja ter vrnilo preostanek zadeve UEK v ponovno obravnavo.
27.  Dne 12. julija 2004 je upravni organ opravil obravnavo.
Dne 30. oktobra 2004 je pritožnica umrla. Dne 3. maja 2005 sta bila njen mož (gospod Kemal Blekić) in njena hčerka (gospa Vesna Blekić) razglašena za edina dediča (v nadaljevanju: "dediča") v dednem postopku ter sta z zahtevkom pritožnice nadaljevala postopek pred slovenskimi organi in domačimi sodišči, kot to določa Zakon o denacionalizaciji.
28.  Dne 3. decembra 2004 in 2. februarja 2005 je upravni organ opravil obravnavi.
29.  Dne 1. aprila 2005 sta dediča vložila hierarhično pritožbo proti javni uradnici, ki je obravnavala zadevo, ter zahtevala njen odstop.
30.  Dne 18. aprila 2005 je UEK izdala delni sklep. Obe stranki sta se pritožili na MOP.
31.  Dne 19. oktobra 2005 sta dediča vložila pritožbo pri MOP zaradi tega, ker UEK ni uspela izdati sklepa (pritožba zaradi molka organa).
32.  Dne 28. oktobra 2005 je MOP ugodil pritožbi dedičev in razveljavil delni sklep UEK ter vrnil zadevo v ponovno obravnavo.
33.  Dne 21. aprila 2006 sta dediča vložila še eno pritožbo pri MOP zaradi tega, ker UEK ni uspela izdati sklepa (pritožba zaradi molka organa).
34.  Dne 19. julija 2006 sta dediča vložila tožbo proti MOP pri Upravnem sodišču Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, zaradi neuspešne izdaje sklepa v tekočem denacionalizacijskem postopku.
35.  Dne 1. septembra 2006 je Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici, zavrglo zahtevek kot preuranjen, kajti dediči niso zadostili določenim časovnim rokom in torej niso pravilno uporabili zgoraj navedenega pravnega sredstva.
36.  Dne 11. decembra 2006 sta dediča vložila še eno pritožbo pri MOP zaradi tega, ker ni uspelo izdati sklepa (pritožba zaradi molka organa).
37.  Dne 19. februarja 2007 je UEK izdala sklep v zvezi z eno parcelo nacionaliziranega premoženja. Obe stranki sta se pritožili.
38.  Dne 20. julija 2007 je MOP zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni.
39.  Dne 18. septembra 2007 sta dediča izpodbijala sklep Ministrstva pri Upravnem sodišču RS, oddelek v Novi Gorici.
40.  Dne 16. novembra 2007 je sodišče izdalo sodbo, s katero je zavrnilo zahtevek dedičev kot neutemeljen.
41.  Dne 19. marca 2008 je Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici, izdalo sodbo v zvezi s pritožbo proti sklepu MOP z dne 20. julija 2007, ki jo je vložila tretja stranka v postopku (glej točko 25 zgoraj).
42.  Dne 29. aprila 2008 je upravni organ od dedičev zahteval, da plačata stroške postopka, kot je to določal sklep, izdan 19. februarja 2007.
43.  Dne 20. maja 2008 je upravni organ  proti dedičem vložil predlog za izvršbo, ki pa je bil umaknjen 28. maja 2008.
44.  Dne 24. februarja 2009 sta dediča vložila pritožbo pri MOP zato, ker ni izdalo sklepa.
2.  Drugi denacionalizacijski postopek (št. 321-30/2002)
45.  Dne 5. julija 1994 je pritožnica pri UEK vložila še en zahtevek za vračilo nacionaliziranega premoženja.
46.  Dne 19. februarja 2002 je UEK izdala delni sklep, s katerim je zavrnila zahtevek pritožnice, ker ni bil vložen pravočasno (rok za oddajo zahtevkov za denacionalizacijo je potekel decembra 1993).
47.  Dne 8. marca 2002 se je pritožnica pritožila pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju: “MKGP”).
48.  Dne 27. januarja 2003 je pritožnica vložila nadzorstveno pritožbo pri MKGP, ker slednje ni sprejelo sklepa v zvezi z njeno odločbo z dne 8. marca 2002.
49.  Dne 7. februarja 2003 je MKGP izdalo sklep, s katero je zavrglo pritožbo pritožnice na podlagi proceduralnih dejstev.
50.  Dne 7. marca 2003 je pritožnica vložila tožbo pri Upravnem sodišču in zahtevala razveljavitev sklepa MKGP.
51.  Dne 14. novembra 2003je bil izdan sklep, s katerim je bil zahtevek pritožnice zavržen. Sklep je bil pritožnici vročen 24. decembra 2003.
52.  Dne 7. januarja 2004 se je pritožnica pritožila na Vrhovno sodišče. Dne 14. julija 2005 je Vrhovno sodišče zavrglo pritožbo pritožnice.
53.  Dne 26. oktobra 2005 sta dediča vložila ustavno pritožbo na Ustavno sodišče.
54.  Dne 22. septembra 2006 je Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo dedičev kot neutemeljeno.
3.  Nesporen postopek (št. N 51/91)
55.  Dne 17. maja 1991 je pritožnica pri Okrajnem sodišču v Kopru vložila  zahtevek za določitev odškodnine za zaseženo premoženje.
56.  Dne 28. januarja 1997 je sodišče opravilo obravnavo, ona pa je zahtevek umaknila kot preuranjen zaradi tekočega denacionalizacijskega postopka.
B.  Zadevno domače pravo
1.  Zakon o denacionalizaciji iz leta 1991
57.  15. člen Zakona o denacionalizaciji (Ur. l. št. 27/91) določa pravno nasledstvo pogojev in določa, kot sledi:
 “Če so upravičenci do denacionalizacije iz (...)  člena tega zakona mrtvi ali so razglašeni za mrtve, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki.
     ...”
58.  52. in 57. člen Zakona o denacionalizaciji iz leta 1991 določajo, kateri upravni organi so pristojni za odločanje v zadevah, ki jih obravnava Zakon. 58. člen določa časovne roke za izdajo sklepov in določa, kot sledi:
 “Odločba organa prve stopnje o zahtevi (...) mora biti izdana in vročena upravičencu najpozneje v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve.
     ...”
2.  Zakon o splošnem upravnem postopku iz leta 1999
59.  Prvi odstavek 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. št. 24/06) določa, da mora v preprostih zadevah, kjer ni potrebe po postopku ločene obravnave, upravni organ izdati sklep v roku enega meseca od oddaje pritožbe. V vseh drugih zadevah mora upravni organ izdati sklep v roku dveh mesecev.
60.  Četrti odstavek 222. člena daje stranki, o čigar pritožbi še ni bilo odločeno v časovnih rokih, ki so določeni v prvem odstavku, možnost, da se pritoži, kot da je bila pritožba zavrnjena.

3.  Zakon o upravnem sporu iz leta 1997
61.  28. člen Zakona o upravnem sporu (Ur. l. št. 105 /06) določa, da lahko stranka, ki je vložila pritožbo pri upravnem organu, vloži upravno tožbo pri Upravnem sodišču (upravni spor) v naslednjih primerih:
     “ ...
 2. Če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.
 3. Po prejšnjem odstavku sme ravnati tožnik tudi, če organ prve stopnje ne izda odločbe, zoper katero ni pritožbe.
 4. Če organ prve stopnje, zoper katerega odločbo je dopustna pritožba, ne izda odločbe o zahtevi v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje, ki je v tem primeru pristojen za odločanje.  Zoper odločbo organa druge stopnje sme stranka sprožiti upravni spor.  Če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka tega člena, pa sme sprožiti tudi upravni spor. ”

4.  Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. št. 49/2006-; v nadaljevanju “Zakon iz leta 2006”)
62.  Glej domače pravo v sodbi Sodišča v zadevi Grzinčič proti Sloveniji (št. 26867/02, 3. maj 2007).
PRITOŽBE    
63.  Pritožnica se je na podlagi prvega odstavka 6. člena in 13. člena Konvencije pritožila glede predolgega trajanja postopka in pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s predolgim trajanjem postopka.
PRAVO
I. V ZVEZI Z LOCUS STANDI GOSPODA KEMALA IN GOSPE  VESNE BLEKIĆ
64.  Sodišče mora najprej obravnavati vprašanje, ali obstaja osnova, da lahko gospod Kemal in gospa Vesna Blekić vztrajata pri pritožbi, ki jo je vložila pritožnica Anita Blekić, ki je umrla 30. oktobra 2004, med potekom postopka pred Sodiščem.
65.  Bližnja sorodnika gospod Kemal in gospa Vesna Blekić sta decembra 2008 razglasila, da želita vztrajati pri pritožbi pokojne žene oz. matere pred Sodiščem.
66.  Vlada je temu oporekala, ker je pritožnica umrla, njeni dediči pa niso takoj izrazili želje, da bi nadaljevali s postopkom pred Sodiščem, zato naj bi bila nadaljnja obravnava zadeve neutemeljena. Sodišču je predlagala, da zadevo črta iz seznama zadev.
67.  Sodišče ugotavlja, da je v različnih zadevah, ko je pritožnik umrl med tekom postopka, upošteval željo pritožnikovih dedičev ali bližnjih sorodnikov, da nadaljujejo s postopkom pred sodiščem (glej, npr., X. proti Franciji, 31. marec 1992, 26. odst., Zbirka A št. 234-C).
68.  Glede na okoliščine v obravnavani zadevi je potrebno omeniti, da sta po smrti pritožnice njena pravna naslednika, gospod Kemal in gospa Vesna Blekić, nadaljevala s postopkom pred domačimi sodišči, namesto pokojne pritožnice, kot je to določeno v 15. členu Zakona o denacionalizaciji. Poleg tega sta nadaljevala s korespondenco s Sodiščem ter pravočasno pošiljala dokumente, s čemer sta izkazala jasen namen, da vztrajata pri pritožbi kot osebi, ki sta po domačem pravu upravičeni do denacionalizacije. Dejstvo, da sta dediča uradno pisno izjavo o tem Sodišču poslala z zamudo, torej ne vpliva na njun položaj v zadevi.
69.  Sodišče zato meni, da pogoji za izbris zadeve iz seznama tekočih zadev, kot so določeni v prvem odstavku 37. člena Konvencije, niso izpolnjeni in da je potrebno pritožbo obravnavati na zahtevo dedičev.
70.  Zaradi večje preglednosti bo v tem sklepu gospa Blekić še naprej obravnavana kot pritožnica.
II.  ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA KONVENCIJE
71.  Pritožnica se je pritožila, da je bilo trajanje postopka predolgo. Pri tem se je oprla na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki pravi, kot sledi:
 "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče..."
Sodišče bo ločeno obravnavalo vse tri postopke:
1.  Prvi denacionalizacijski postopek
72.  Vlada je oporekala, da je bil denacionalizacijski postopek zelo zahteven in da je potrebno večino zamud pripisati pritožnici, ki ni bila zmožna pravilno oblikovati  zahtevka. Zahtevek je dokončno izpolnila 22. julija 2002, kar je več kot osem let po začetku postopka. Vlada je tudi oporekala, da bi pri tako zapleteni zadevi pritožnica in kasneje njena dediča morali imeti pravnega zastopnika, ki so ga sicer imeli, a le zelo kratko obdobje (glej 17. točko).
73.  Dediča sta nasprotovala tem argumentom.
74.  Sodišče opaža, da se je obdobje, ki ga je potrebno pri tem upoštevati, začelo 28. junija 1994, na dan, ko je Konvencija pričela veljati v Sloveniji, in končalo 19. marca 2008. Celoten postopek je torej trajal več kot 13 let in 8 mesecev.
75.  Postopek pred nižjimi upravnimi organi se je končal 20. julija 2007 (glej 38. točko), ko je Ministrstvo izdalo sklep, in je trajal 13 let in 1 mesec.
76.  Ob upoštevanju celotnega trajanja postopka pred nižjimi upravnimi organi se morda poraja vprašanje o zadostitvi zahteve po razumnem roku. Ne glede na to, sodišče opaža, da pritožnica in njeni dediči niso uspeli nadaljevati s pritožbo v skladu s pogoji, določenimi v Zakonu o denacionalizaciji iz leta 1991 in Zakona o upravnem sporu iz leta 1997 za zadeve, ko je postopek pred nižjimi upravnimi organi razvlečen (glej 59. in 61. odstavek zgoraj). Kljub temu, da so vložili številne pritožbe zaradi molka organa, niso ustrezno izčrpali razpoložljivih pravnih sredstev v okviru notranjega prava.
77.  V teh okoliščinah Sodišče zaključuje, da se pritožnica in njena dediča ne morejo pritožiti glede trajanja postopka pred domačimi sodišči, ker niso izčrpali vseh pravnih sredstev po slovenskem pravu, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena Konvencije. Ta del pritožbe mora torej zavrniti v skladu s četrtim odstavkom 35. člena Konvencije (glej Sirc proti  Sloveniji (sklep), št. 44580/98, 16. maj 2002).
78.  Sodišče nadalje opaža, da sta pred upravnimi sodišči potekala dva postopka. Prvi postopek se je začel 19. julija 2006 (glej 34. točko) kot notranje pravno sredstvo za nerazumno zamudo v upravnih postopkih in je trajal manj kot dva meseca (glej 61. točko zgoraj). Drugi postopek predstavlja pritožbeni postopek, ki je sledil sklepu Ministrstva z dne 20. julija 2007, ki je trajal šest mesecev.
79.  Sodišče opaža, da se je prvi postopek pred  Upravnim sodiščem končal pred 1. januarjem 2007, na datum, ko je v veljavo stopil Zakon o pravici do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ker je bila Vlada o pritožbi obveščena že pred 1. januarjem 2007 (glej Grzinčič proti Sloveniji, naveden zgoraj, 67. odstavek), je pritožnica lahko razpolagala zgolj s pravnimi sredstvi, ki so bila na voljo preden se je Zakon iz leta 2006 pričel uporabljati. Obravnavana pritožba je torej podobna zadevi Lukenda (glej Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju notranjih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila takrat na voljo pritožniku, niso bila učinkovita.
80.  V zvezi z drugim postopkom Sodišče opaža, da se je končal po 1. januarju 2007, ko je Zakon iz leta 2006 pričel veljati ter je 1. januarja 2007 uvedel nova domača pravna sredstva v primeru nerazumno dolgih postopkov na prvi in drugi stopnji (glej Grzinčič proti Sloveniji, št. 26867/02, sodba, 3. maj 2007).
81.  Ne glede na to, brez upoštevanja zgornjega, Sodišče ugotavlja, da je prvi postopek pred upravnim sodiščem trajal manj kot dva meseca (od 19. julija 2006 do 1. septembra 2006), medtem ko je drugi postopek trajal šest mesecev (od 18. septembra 2007 do 19. marca 2007), kar ni predolgo, zato mora Sodišče ta del pritožbe razglasiti za očitno neutemeljen ter ga je potrebno zavrniti v skladu s četrtim odstavkom 35. člena Konvencije.
2.  Drugi del denacionalizacijskega postopka
82.  Sodišče opaža, da se je drugi denacionalizacijski postopek začel 5. julija 1994. Dne 19. februarja 2002 je upravni organ zavrnil zahtevek pritožnice, ker ni bil vložen pravočasno, kajti rok za oddajo zahtevkov, ki ga je določil Zakon o denacionalizaciji, je potekel decembra 1993. Pritožnica in njeni dediči so po tem izpodbijali sklep na vseh možnih stopnjah in niso uspeli na podlagi proceduralnih dejstev.
83.  V zvezi s trajanjem postopka pred nižjimi upravnimi organi, ki je trajal sedem let in sedem mesecev, Sodišče opaža, da tudi če bi obravnavalo trajanje, pritožnica ni uspela zadostiti zahtevanemu postopku, kar pomeni, da ni uspela izčrpati domačih pravnih sredstev (glej 76. in 77. točko zgoraj).
84.  V zvezi s postopkom pred domačimi sodišči, sodišče opaža, da je postopek postal dokončen 22. septembra 2006, še preden je pričel veljati Zakon iz leta 2006. Pritožnica je tako imela na voljo le pravna sredstva, ki so bila na voljo pred 1. januarjem 2007 (glej 79. točko zgoraj).
85.  Ne glede na to, tudi če predvidevamo, da se pritožbe, ki so sledile sklepom upravnih organov, obravnava kot učinkovita – čeprav niso imele možnosti za uspeh, ker je bil zahtevek pritožnice vložen prepozno – Sodišče opaža, da je postopek pred domačimi sodišči trajal tri leta in šest mesecev (od 7. marca 2003 do 22. septembra 2006) za tri stopnje sojenja, kar ni predolgo (glej Krajnc proti Sloveniji (sklep), št. 75616/01, 29. junij 2006, 28. odst.). Ta pritožba je torej neutemeljena in jo je potrebno zavrniti v skladu s četrtim odstavkom 35. člena Konvencije.
3.  Nesporni postopek
86.  V zvezi z nespornim postopkom Sodišče opaža, da se je končal 28. januarja 1997. Pritožba, ki je bila vložena marca 2002 torej v tem delu ne zadošča šest-mesečnemu časovnemu roku. Iz tega sledi, da je pritožbo potrebno zavrniti na podlagi četrtega odstavka 35. člena Konvencije.
III. ZATRJEVANA KRŠITEV 13. ČLENA KONVENCIJE
87.  Pritožnica se je pritožila tudi zaradi pomanjkanja učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopkov. 13. člen se bere, kot sledi:
“Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. ”
88.  V zvezi s prvim in drugim denacionalizacijskim postopkom pred nižjimi upravnimi organi je Sodišče že ugotovilo, da Zakon o splošnem upravnem postopku in Zakon o upravnem sporu pritožnikom nudita učinkovito pravno sredstvo v zvezi s pritožbami glede trajanja postopkov pred nižjimi upravnimi organi (glej 76. in 77. točko zgoraj).
89.  V zvezi z delom prvega in drugega postopka pred domačimi sodišči, ki sta se končala pred Zakonom iz leta 2006, sodišče meni, ob upoštevanju odločitve glede prvega odstavka 6. člena (glej 81. točko zgoraj), da ni potrebno zadeve obravnavati v povezavi s 13. členom, ker so njegove zahteve manj stroge ter vsebovane v tistih iz prvega odstavka 6. člena (glej G.C. proti Združenemu kraljestvu, št. 43373/98, 53. odstavek, 19. december 2001, in Lukenda proti Sloveniji (št. 2), št. 16492/02, 22. odstavek, 13. april 2006).
90.  V zvezi z delom prvega denacionalizacijskega postopka pred domačimi sodišči, ki so se končali potem, ko se je Zakon iz leta 2006 pričel uporabljati (glej 80. točko zgoraj), je Sodišče že ugotovilo, da Zakon iz leta 2006 nudi pritožnikom učinkovito pravno sredstvo v zvezi s pritožbami glede trajanja postopkov, ki tečejo na prvi in drugi stopnji.
91.  V zvezi z nespornim postopkom Sodišče opaža, da je bila pritožba vložena po preteku šestmesečnega roka.
92.  Iz tega sledi, da je zgornja pritožba v zvezi s 13. členom Konvencije očitno neutemeljena in jo je potrebno zavrniti v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 35. člena Konvencije.

Iz teh razlogov Sodišče soglasno
razglaša pritožbo za nedopustno.

Santiago Quesada                                                              Joseph Casadevall
    sodni tajnik                                                                        predsednik