Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Gradič proti Republiki Sloveniji
je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretji oddelek) na seji senata v sestavi:
        g.    J. Hedigan, predsednik,
    g.    B.M. Zupančič,
    ga .    M. Tsatsa-Nikolovska,
    g.    V. Zagrebelsky,
    g.    E. Myjer,
    g.    David Thór Björgvinsson,
    ga.    I. Ziemele, sodniki,
in  g. V. Berger, sodni tajnik oddelka,
po obravnavi na nejavni seji dne 16. marca 2006
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:  

POSTOPEK

1.  Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 9277/02), ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin («Konvencija») dne 15. februarja 2002 proti Republiki Sloveniji vložil njen državljan, g. Miran Gradič («pritožnik»).  
2.  Pritožnika so zastopali odvetniki pisarne Verstovšek. Slovensko vlado («vlada») je zastopal njen zastopnik g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3.  Pritožnik je na podlagi 1. odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je trajanje postopkov pred domačimi sodišči, v katerih je bil udeležen kot stranka, predolgo. Vsebina njegove pritožbe se je nanašala tudi na pomanjkanje učinkovitega notranjega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4.  Sodišče je dne 11. junija 2004 odločilo, da o pritožbi glede trajanja postopka in s tem povezanim pomanjkanjem pravnega sredstva obvesti vlado. Na podlagi 3. odstavka 29. člena je odločilo, da bo hkrati odločalo o sprejemljivosti in vsebini zadeve.

DEJSTVA

5.  Pritožnik je rojen leta 1975 in prebiva v Šentjurju.
6.  Dejstva v zadevi, kot sta jih navedli stranki, je mogoče povzeti v naslednjih točkah.
7.  Dne 2. julija 1997 je pritožnik prek svojih odvetnikov pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper zavarovalnico sprožil spor za nadomestilo škode in predlagal, da se ga oprosti plačila stroškov postopka. 8.  Dne 2. junija in 12. novembra 1998 ter 8. januarja 1999 je pritožnik sodišču predlagal, naj opravi narok.
9.  Dne 9. aprila 1999 je pritožnik na obravnavi sodišču predlagal, naj imenuje dva izvedenca medicinske stroke.
10.  Dne 13. aprila 1999 je sodišče imenovalo izvedenca medicinske stroke.
11.  Dne 4. novembra 1999 je sodišče imenovalo drugega izvedenca medicinske stroke.
12.  Dne 23. februarja in 12. junija 2000 je sodišče opravilo naroka.
13.  Dne 14. julija 2000 je po opravljenem naroku sodišče razglasilo sodbo, v kateri je delno ugodilo pritožnikovemu zahtevku in ga oprostilo plačila stroškov postopka.
14.  Stranki sta od okrožnega sodišča zahtevali popravo pomot v sodbi, kar je to storilo dne 7. oktobra 2000.
15.  Dne 10. oktobra 2000 je pritožnik pred višjim sodiščem vložil pritožbo. Pritožbo je vložila tudi tožena stranka.
16.  Dne 29. novembra 2001 je višje sodišče izdalo sodbo, v kateri je deloma ugodilo pritožbama obeh strank in spremenilo del sodbe sodišča prve stopnje.
17.  Dne 28. januarja 2002 je pritožnik pred Vrhovnim sodiščem vložil predlog za revizijo. Tudi tožena stranka je vložila predlog za revizijo.
18.  Dne 22. januarja 2003 je Vrhovno sodišče zavrnilo predloga obeh strank.

PRAVO

I.  ZATRJEVANA KRŠITEV 1. ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

19.  Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka. Skliceval se je na 1. odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
 »Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih (...) v razumnem roku odloča (...) sodišče.»
20.  Vsebina njegove pritožbe se je nanašala tudi na neučinkovitost pravnih sredstev, ki so v Sloveniji na voljo v zvezi s predolgim trajanjem sodnih postopkov. Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti. » A.  Sprejemljivost
21.  Vlada se je sklicevala na neizčrpanje domačih pravnih sredstev.
22.  Pritožnik je temu ugovarjal z navedbo, da pravna sredstva, ki jih je imel na voljo, niso bila učinkovita.
23.  Sodišče ugotavlja, da je ta pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji (odl.), št. 42320/98, z dne 2. oktobra 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, z dne 6. oktobra 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo vladin ugovor neizčrpanja domačih pravnih sredstev, saj je ocenilo, da sredstva, ki so jih imeli pritožniki na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče ponovno poudarja, da je v sodbi v zadevi Lukenda proti Sloveniji ugotovilo, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje ter pomanjkljive učinkovitosti v delovanju sodnega sistema.
24.  V tej zadevi Sodišče meni, da vlada ni predložila nobenega prepričljivega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče razlikovati med obravnavano in predhodnimi zadevami in tako odstopiti od ustaljene sodne prakse.
25.  Zato Sodišče ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu 3. odstavka 35. člena Konvencije. Poleg tega je ni mogoče razglasiti za nesprejemljivo na nobeni drugi podlagi. Pritožba se torej sprejme v obravnavo.
B.  Vsebina
1.  Prvi odstavek 6. člena Konvencije
26.  Doba, ki jo je treba upoštevati, je pričela teči 2. julija 1997, na dan, ko je pritožnik sprožil postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju, zaključila pa se je 22. januarja 2003, na dan, ko je bila sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča. Postopek na treh sodnih instancah je tako trajal približno pet let in sedem mesecev.
27.  Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka presojati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in pristojnih organov ter pomena, ki ga ima zadeva za pritožnika (glej, med drugim, sodbo v zadevi Frydlender proti Franciji, [VS], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
28.  Po obravnavi celote predloženega gradiva in ob upoštevanju svoje sodne prakse s tega področja Sodišče ocenjuje, da je trajanje sodnih postopkov, zlasti pred sodiščem prve stopnje, v obravnavani zadevi predolgo in ne izpolnjuje zahteve po «razumnem roku».
Glede na navedeno je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije. 2.  13. člen Konvencije
29.  Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovita pravna sredstva pred domačimi oblastmi, s katerimi je mogoče uveljavljati kršitve zahteve po sojenju v razumnem roku iz 1. odstavka 6. člena (glej sodbo v zadevi Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče poudarja, da je že v predhodnih zadevah (glej zgoraj navedeno sodbo v zadevi Lukenda) zavrnilo vladine ugovore in navedbe, tudi v tej zadevi pa ni našlo razlogov, ki bi vodili k drugačnim zaključkom.     
30.  Zato Sodišče ocenjuje, da je v tej zadevi prišlo do kršitve 13. člena, saj pritožniku v domačem pravnem redu ni bilo na voljo nobeno pravno sredstvo, s pomočjo katerega bi lahko uveljavljal kršitve pravice, da se o njegovi zadevi odloči v razumnem roku v smislu 1. odstavka 6. člena.     

II.  UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

31.  Člen 41 Konvencije se glasi:
«Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.»

A.  Škoda

32.  Pritožnik je zahteval 14.000 evrov (EUR) iz naslova nepremoženjske škode.
33.  Vlada je njegovemu zahtevku oporekala.
34.  Sodišče ocenjuje, da je pritožnik zagotovo utrpel določeno nepremoženjsko škodo. V skladu z načelom pravičnosti se mu zato iz tega naslova prisodi 1.000 EUR.

B.  Stroški

35.  Pritožnik je prav tako zahteval 1.180 EUR za stroške, ki jih je imel v postopku pred Sodiščem.
36.  Vlada je menila, da je njegov zahtevek pretiran.
37.  V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povračila stroškov le v obsegu, v kakršnem je dokazano, da so dejansko nastali, bili nujni ter njihova višina razumna. Sodišče tudi poudarja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali tudi g. Lukendo v zgoraj navedeni zadevi Lukenda, predložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar zadeva dejansko stanje, po vsebini enake kot obravnavana zadeva. Sodišče zato ob upoštevanju predloženih podatkov in zgoraj navedenih meril v obravnavani zadevi ocenjuje, da je za postopek pred Sodiščem v obravnavani zadevi pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR.C.  Zamudne obresti
38.  Sodišče ocenjuje, da je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, povišani za tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1.  ugotavlja, da je pritožba sprejemljiva,

2.  razsoja, da je prišlo do kršitve 1. odstavka 6. člena Konvencije,

3.  razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije,

4.  razsoja
a)  da mora tožena država pritožniku v treh mesecih od dne, ko postane ta sodba dokončna, v skladu z 2. odstavkom 44. člena Konvencije plačati 1.000 EUR (tisoč evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč evrov) za stroške, poleg tega pa tudi vsoto, ki bi jo bilo treba morebiti poravnati iz naslova davkov,
b)  da se od izteka treh mesecev pa do poplačila na navedene zneske obračunava linearna obrestna mera po stopnji, enaki veljavni mejni obrestni meri Evropske centralne banke za to obdobje, čemur se prištejejo tri odstotne točke.

5.  zavrača preostale zahtevke iz naslova pravičnega zadoščenja.
Sodba se izda v francoskem jeziku, pisna obvestila na podlagi 2. in 3. odstavka 77. člena Poslovnika se pošljejo dne 6. aprila 2006.  

    Vincent Berger                                              John Hedigan
    Sodni tajnik                                                      Predsednik