Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Hafner zoper Republiko Slovenijo je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
    gospod J. Hedigan, Predsednik senata
    gospod B.M. Zupančič,
    gospod L. Caflisch,
    gospa M. Tsatsa-Nikolovska,
    gospod E. Myjer,
    gospod David Thór Björgvinsson,
    gospa I. Ziemele, sodniki,
in gospod V. Berger, sodni tajnik, po posvetovanju za zaprtimi vrati 9. marca 2006 izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1.    Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 75695/01) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 23. julija 2001 vložil slovenski državljan gospod Roman Hafner (v nadaljevanju: pritožnik).
2.    Pritožnika so zastopali odvetniki iz odvetniške pisarne Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3.    Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačimi sodišči, v katerih je bil udeležen kot stranka, predolgo. Navajal je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4.    Dne 16. septembra 2003 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve.

DEJSTVA

5.    Pritožnik je bil rojen leta 1964 in živi v Petrovčah.
6.    Pritožnik se je 17. marca 1994 poškodoval v nesreči pri delu. Pritožnikov delodajalec je imel zanj sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici ZT.
7.    Dne 20. junija 1994 je pritožnik proti ZT vložil tožbo pri Temeljnem sodišču v Celju, enota Celje, in zahteval odškodnino v višini 795.722 SIT (približno 3.300 EUR (eurov)) za utrpele poškodbe.
Dne 1. januarja je zaradi reforme slovenskega pravosodja zadevo prevzelo Okrajno sodišče v Celju.
Med 16. novembrom 1994 in 29. decembrom 1997 je pritožnik vložil štiri pripravljalne spise in/ali predloge dokazov.
Med 16. novembrom 1994 in 29. decembrom 1997 je pritožnik vložil osem prošenj za določitev naroka za obravnavo.
Od treh narokov za obravnavo med 11. decembrom 1996 in 29. januarjem 1998 ni bil noben preložen na željo pritožnika.
Med postopkom je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke.
Na zadnji obravnavi je sodišče odločilo, da bo sodbo izdalo pisno. Sodba, ki je deloma ugodila zahtevku pritožnika, je bila pritožniku vročena 18. februarja 1998.
8.    Dne 4. marca 1998 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. ZT se je tudi pritožila.
Dne 10. junija 1998 je sodišče ugodilo zahtevkoma in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno presojo.
Odločba je bila pritožniku vročena 27. avgusta 1998.
9.    Med 4. februarjem 1999 in 12. aprilom 2001 je pritožnik vložil pet pripravljalnih spisov in/ali predlogov dokazov.
Med 15. marcem in 4. majem je vložil tri prošnje za določitev naroka za obravnavo.
Od štirih narokov za obravnavo med 15. junijem 1999 in 22. majem 2001 ni bil noben preložen na željo pritožnika.
Med postopkom je sodišče določilo izvedenca za varnost pri delu.
Na zadnji obravnavi je sodišče odločilo, da bo sodbo izdalo pisno. Sodba, ki je ugodila zahtevku pritožnika, je bila pritožniku vročena 19. junija 2001.
10.    Dne 20. junija 2001 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju. ZT se je tudi pritožila.
Dne 18. julija 2002 je sodišče deloma ugodilo obema zahtevkoma in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.
Sklep je bil pritožniku vročen 10. septembra 2002.
PRAVO
I.    ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. in 13. ČLENA KONVENCIJE

11.    Pritožnik se je pritožil zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«    
12.    Vsebinsko je pritožnik nadalje navajal, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo za pospešitev nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa da:
»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«
A.    Dopustnost

13.    Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
14.    Pritožnik je izpodbijal to navedbo in trdil, da pravna sredstva, ki so bila na voljo, niso bila učinkovita.
15.    Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V omenjenih zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. SodiÜče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja krÜitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
16.    Kar se tiče obravnavane zadeve, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
17.    Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.

B.    Utemeljenost
1. Prvi odstavek 6. člena
18.    Obdobje, ki ga je treba upoštevati se je začelo 28. junija 1994, na dan, ko je Konvencija začela veljati v Sloveniji, in se je končalo 10. septembra 2002, na dan, ko je bila pritožniku vročena odločba Višjega sodišča v Celju. Upoštevano obdobje je torej trajalo več kot osem let in dva meseca na štirih stopnjah sojenja.
19.    Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
20.    Po proučitvi vsega predloženega gradiva in ob upoštevanju veljavne sodne prakse je Sodišče prišlo do zaključka, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po pravici do sojenja v razumnem roku.
Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena.
2. 13. Člen
21.    Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je navedbe in trditve Vlade zavrnilo že v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka.
22.    Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljal svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.

II.    UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

23.    41. člen Konvencije določa, da:
»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«
A.    Škoda

24.    Pritožnik je zahteval 7.500 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo.
25.    Vlada je zahtevku oporekala.
26.    Sodišče ocenjuje, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku mu po tej postavki Sodišče prisoja odškodnino v višini 1.200 EUR (eurov).  

B.    Stroški

27.    Pritožnik je zahteval tudi približno 970 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.
28.    Vlada je zahtevku oporekala po višini.
29.    V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in na podlagi prej navedenih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi zahtevani znesek v celoti.

C.    Zamudne obresti

30.    Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, kateri se dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1.    razglaša, da je pritožba dopustna;
2.    razsoja, da je pršlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije;
3.    razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;
4.    razsoja,  
(a)    da mora tožena država v treh mesecih od dne, ko postane sodba pravnomočna v skladu z drugim odstavkom 44. člena Konvencije, plačati pritožniku 1.200 EUR (tisoč dvesto eurov) za nepremoženjsko škodo in 970 EUR (devetsto sedemdeset eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek;
(b)    da se po izteku omenjenih treh mesecev in do plačila, na navedene zneske obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke,  kateri se prištejejo tri odstotne točke;
5.    zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Spisano v angleščini in notificirano v pisni obliki 30. marca 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Vincent Berger                                                         John Hedigan
sodni tajnik                                                           Predsednik senata