Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Šimek Hudomalj proti Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali: G. J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. L. CAFLISCH,
G. V. ZAGREBELSKY
G. E. MYJER,
G. DAVID THOR BJORGVINSSON,
Ga. I. ZIEMELE, sodniki,
in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 6. aprila, 2006,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
I. Primer izvira iz pritožbe (št. 38933/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenska državljanka, ga. Marjana Šincek Hudomalj (»pritožnica«), vložila na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«) 17. oktobra 2002.
Pritožnico je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bernbič, generalni državni pravobranilec.
Pritožnica v skladu s členom 6 § I Konvencije zatrjuje, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožila zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem postopka (Člen 13 Konvencije).
Dne 15. septembra 2004 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tein v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.
DEJSTVA
Pritožnica je bila rojena leta 1960 in živi v Škofji vasi.
Dne 21. junija 1998 je bila pritožnica poškodovana v prometni nesreči. Povzročitelj nesreče je bil zavarovan pri zavarovalnici ZM.

Dne 7. decembra 1998 je pritožnica sprožila pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Celju zoper zavarovalnico ZM in zahtevala odškodnino v višini 5.758.030,00 tolarjev (približno 24.000 evrov) za poškodbe, ki jih je utrpela.
Med 19. aprilom 1999 in 6. septembrom 2002 je pritožnica vložila deset pripravljalnih spisov.
Dne 9. marca 2000 je pritožnica vložila zahtevek za določitev naroka za obravnavo.
Od treh obravnav, ki so bile opravljene med 7. novembrom 2000 in 15. oktobrom 2002, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnice.
Med postopkom je sodišče imenovalo tri izvedence medicinske stroke.
Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, da izda pisno sodbo. Sodba, s katero je bilo delno ugodeno pritožničinemu zahtevku, je bila 26. novembra 2002 vročena pritožnici.
Dne 6. decembra 2002 se je pritožnica pritožila na Višje sodišče v Celju in zahtevala tudi popravek sodbe sodišča na prvi stopnji.
Dne 13. decembra 2002 je sodišče na prvi stopnji popravilo svojo sodbo.
Dne 25. marca 2004 je sodišče delno ugodilo pritožničini pritožbi in povečalo zahtevano odškodnino.
Sodba je bila 3. maja 2004 vročena pritožnici.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE
Pritožnica seje pritožila zaradi predolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na Člen 6
    § 1 Konvencije, ki določa:    .
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih..... v razumnem roku odloča      sodišče.«
Pritožnica se je po vsebini tudi pritožila, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

Vlada se je sklicevala, da niso bii.a izčrpana domača pravna sredstva.
Pritožnica je izpodbijala to navedbo in izjavila, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita.
Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožnici, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.
B) Utemeljenost zadeve
I. Člen 6 § I
Obdobje, ki gaje treba upoštevati, se je začelo 7. decembra 1998 , ko je pritožnica sprožita pravdni postopek na Okrožnem sodišču v Celju in seje končalo 3. maja 2004, ko je bila sodba Višjega sodišča iz Celja vročena pritožnici. Obdobje, ki gaje treba upoštevati, je torej trajalo okoli pet let in pet mesecev na dveh stopnjah sojenja.
Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnice in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnico v sporu (gI. med številnimi drugimi viri; Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VIJ),
Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«.

Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.
2. Člen 13
Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § I (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-X1). Oh tem poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v obravnavani, zadevi sprejelo drugačno odločitev.
Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnica mogla pridobiti odločbo, ki bi potrdila njeno pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1.
II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE
Člen 41 Konvencije določa:
» Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.
A. Škoda
Pritožnica je zahtevala 10.000 evrov (FUR) za nepremoženjsko škodo.
Vlada je odškodninskemu zahtevku oporekala.
Sodišče meni, daje pritožnica gotovo utrpela nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi ji sodišče po tej postavki prisoja 3.200 EUR.
B. Stroški in izdatki
Pritožnica je zahtevala tudi približno 1.300 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem.
Vladaje zahtevku oporekala po višini.

Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnica upravičena do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni. glede na celoten zahtevek. Sodišče ugotavlja, da so pritožničini odvetniki, ki so zastopali pritožnika tudi v zadevi Lukenda (glej zgoraj), vložili skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev v bistvu enake kot obravnavana pritožba. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, daje pritožnici razumno prisoditi znesek 1.000 EUR za stroške postopka pred Sodiščem.
C. Zamudne obresti
Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.
1Z TEH RAZLOGOV SODIŠČE
1. razglaša soglasno, daje pritožba dopustna;
2. razsoja s šestimi glasovi proti enemu, da je prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;
3. razsoja s šestimi glasovi proti enemu, daje prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;
4. razsoja s šestimi glasovi proti enemu,
da mora tožena država pritožnici v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 3.200 EUR (tri tisoč dvesto evrov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;
5. zavrne soglasno v preostalem delu pritožničin zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Vincent BERGER                                   John HEDIGAN
Sodni tajnik                                                    Predsednik