Iskalnik odločb ESČP

Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) je 23. novembra 2006 v senatu, ki so ga sestavljali:
gospod J. Hedigan, predsednik senata,
gospod B.M. Zupančič,
gospod C. Bîrsan,
gospod V. Zagrebelsky,
gospa A. Gyulumyan,
gospod David Thór Björgvinsson,
gospa I. Ziemele, sodniki,
in gospod V. Berger, sodni tajnik,
ob upoštevanju gornje pritožbe, vložene 17. junija 2002,
ob upoštevanju odločitve, da uporabi tretji odstavek 29. člena Konvencije in da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve,
ob upoštevanju navedb tožene Vlade in navedb, ki jih je kot odgovor nanje vložila pritožnica,
po posvetovanju sklenilo, kot sledi:

DEJSTVA

Pritožnica gospa Friderika Kodermac je slovenska državljanka, ki je bila rojena leta 1923 in živi v Solkanu.
Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
Dejansko stanje v zadevi, kot so ga predstavile stranke, lahko strnemo, kakor sledi.

1. Prvi postopek

30. aprila 1992 so pritožnica in štirje njeni sorodniki vložili zahtevek za vrnitev podržavljene zgradbe in za plačilo odškodnine za podržavljeno zemljišče. Kot kaže, je pritožnica podoben zahtevek postavila 24. maja 1993.
1. septembra 1992 je Občina Nova Gorica (v nadaljevanju: Občina) zavrnila pritožničin zahtevek za vrnitev, saj prejšnji lastnik, pritožničin svak, v času podržavljenja ni bil državljan Jugoslavije.
Pritožnica se je pritožila na Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: Ministrstvo).
26. novembra 1992 je Ministrstvo zavrnilo pritožbo.
V neugotovljenem času je pritožnica pri Vrhovnem sodišču proti Ministrstvu sprožila upravni spor in izpodbijala njegov sklep s 26. novembra 1992.
10. marca 1994 je sodišče ugodilo pritožničinemu zahtevku in odpravilo sklep Ministrstva zaradi procesnih kršitev. Ministrstvo je posledično ponovno obravnavalo zadevo.
21. aprila 1994 je Ministrstvo odpravilo sklep Občine in vrnilo zadevo v novo odločanje.
28. junija 1994 je za Slovenijo začela veljati Konvencija.
7. septembra 1994 je Občina ponovno zavrnila pritožničin zahtevek, ker pritožničin svak ni bil državljan Jugoslavije in ker njen mož ni bil lastnik zahtevanega premoženja. Sklep je bil pritožnici vročen 15. septembra 1994.
26. septembra 1994 se je pritožnica pritožila na Ministrstvo.
12. junija 1995 je Ministrstvo zavrnilo pritožbo. Stranki v postopku sklepa Ministrstva nista izpodbijali.
26. aprila 1996, po sodbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici v drugi zadevi (glej odstavek 13 spodaj), je pritožnica vložila predlog za obnovo postopka v zvezi z vrnitvijo zgradbe.
3. oktobra 1997 je Upravna enota Nova Gorica (v nadaljevanju: Upravna enota) zavrgla pritožničin predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka, v katerem bi kot upravičenca do vrnitve razglasili pritožničinega moža.
29. oktobra 1997 se je pritožnica pritožila na Ministrstvo.
4. marca 1998 je Ministrstvo ugodilo pritožbi, razveljavilo sklep Upravne enote in dovolilo obnovo postopka.
30. novembra 2000 je Upravna enota ugodila pritožničinemu zahtevku in pritožnici dodelila odškodnino za podržavljeno premoženje. Ni pa ugodila njenemu zahtevku po vrnitvi v naravi.
22. decembra 2000 se je pritožnica pritožila na Ministrstvo.
19. maja 2001 je Ministrstvo zavrnilo njeno pritožbo.
30. avgusta 2001 je pritožnica sprožila upravni spor na Upravnem sodišču in izpodbijala sklep z 19. maja 2001.
12. aprila 2002 je sodišče zavrnilo pritožničin zahtevek.
10. maja 2002 se je pritožnica pritožila na Vrhovno sodišče.
16. aprila 2003 je sodišče zavrnilo pritožbo.
Sodba je bila pritožnici vročena 14. maja 2003.

2. Drugi postopek

V vmesnem času, 13. januarja 1993, sta pritožnica in njena družina sprožili civilni postopek pri Okrajnem sodišču v Novi Gorici (pravilno: Temeljnem sodišču v Novi Gorici) proti pritožničinim sorodnikom, ki so bili skupaj s pritožnico stranke v postopku, ki je tekel proti Občini. Pritožnica je trdila, da lastnik podržavljene zgradbe ni bil njen svak, pač pa njen mož.
5. marca 1996 je sodišče izdalo sodbo, v kateri je ugotovilo, da je bil lastnik podržavljene zgradbe pritožničin mož. Sodba je postala pravnomočna 6. aprila 1996.

3. Tretji postopek

6. decembra 2004 je Okrajno sodišče v Novi Gorici izdalo sodbo v drugem postopku, v katerem je bila stranka pritožnica. Sodišče je razsodilo, da je bil pritožničin mož lastnik podržavljenega zemljišča.
25. maja 2005 je, po sodbi s 6. decembra 2004, pritožnica zahtevala vrnitev  tega zemljišča.
1. avgusta 2005 je Upravna enota delno ugodila zahtevku in Slovenski odškodninski družbi naložila, naj pritožnici izplača odškodnino.
11. avgusta 2005 se je Slovenska odškodninska družba pritožila na Ministrstvo.
11. aprila 2006 je Ministrstvo ugodilo pritožbi, zmanjšalo znesek pritožnici dodeljene odškodnine in v enem delu zadevo vrnilo Upravni enoti v ponovni postopek.
Postopek še ni končan.

    PRITOŽBE

Pritožnica se je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije pritožila, da je bila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka kršena njena pravica do poštenega sojenja. Vsebinsko je po 13. členu navajala tudi, da v domačem pravu ni na voljo učinkovitega pravnega sredstva v zvezi z nerazumno dolgim trajanjem postopkov. Poleg tega je po 1. členu Protokola št. 1 navajala, da je bila v denacionalizacijskem postopku prikrajšana za premoženje.

    PRAVO

1. Pritožnica je trdila, da je bila neupravičeno prikrajšana za premoženje, ki je bilo podržavljeno njenemu možu. Sklicevala se je na 1. člen Protokola št. 1, ki določa:

»Vsaka fizična ali pravna oseba ima pravico do spoštovanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti lastnina odvzeta, razen če je to v javnem interesu v skladu s pogoji, ki jih določa zakon, in ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava.

Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnim interesom ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni.«

Sodišče opozarja, da lahko obravnava pritožbe samo, kadar pritožnik izčrpa vsa domača pravna sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava.
V zvezi s tem Sodišče najprej zapaža, da pritožnica v prvem postopku proti sklepu Vrhovnega sodišče s 16. aprila 2003 ni vložila ustavne pritožbe na Ustavno sodišče. Pritožbe, ki se nanašajo na vrnitev zgradbe, je torej treba zavreči, ker niso bila izčrpana domača pravna sredstva v smislu prvega odstavka 35. člena Konvencije.
Drugič, Sodišče zapaža, da tretji postopek v zvezi s pritožničinim zahtevkom za vrnitev zemljišča pri Upravni enoti Nova Gorica še ni končan. Pritožba je torej preuranjena.
Iz tega izhaja, da je treba pritožbe, ki se sklicujejo na 1. člen Protokola št. 1, v skladu s prvim in četrtim odstavkom 35. člena Konvencije zavreči.
2. Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«

Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa:

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
Pritožnica je izpodbijala to navedbo in trdila, da domača pravna sredstva niso učinkovita.

1. O prvem postopku

a) O postopku pred vložitvijo predloga za obnovo

Sodišče opozarja, da lahko v skladu s prvim odstavkom 35. člena Konvencije presoja le pritožbe, ki so mu bile predložene v šestih mesecih po tem, ko so domači organi sprejeli zadnjo izpodbijano odločitev.
V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da se je postopek pri Občini Nova Gorica končal 12. junija 1995, na dan, ko je Ministrstvo zavrnilo pritožbo zoper sklep občine. Ta sklep je postal dokončen. Pritožnica je svojo pritožbo v zvezi s tem postopkom na Sodišče naslovila 17. junija 2002.
Pritožničini pritožbi na podlagi 6. in 13. člena sta bili torej vloženi po poteku obdobja šestih mesecev. Zato ju je treba v skladu s prvim in četrtim odstavkom 35. člena razglasiti za nedopustni.

b) O postopku glede predloga za obnovo

Sodišče opozarja, da prvega odstavka 6. člena ni mogoče uporabiti za odločitev o obnovi postopka. Ne glede na to pa postopek, ki se nanaša na ponovno preučitev civilne pravice ali obveznosti, kadar je bilo predlogu za obnovo ugodeno, spada v domet te določbe (gl. Sablon proti  Belgiji, št. 36445/97, odstavek 87, 10. april 2001).
Iz tega izhaja, da je pritožba na podlagi prvega odstavka 6. člena, ki se nanaša na preučitev predloga za obnovo postopka s 26. aprila 1996, ratione materiae v neskladju z določbami Konvencije v smislu tretjega odstavka 35. člena. Zato jo je treba v skladu s četrtim odstavkom 35. člena  razglasiti za nedopustno.
 Sodišče ponovno opozarja, da 13. člen od države zahteva, da zagotovi učinkovito pravno sredstvo za ugotavljanje »osnovane pritožbe« po Konvenciji in da zagotovi ustrezno odškodnino (gl. Sürmeli proti Nemčiji [GC], št. 75529/01, odstavek 98, 8. junij 2006). Upoštevaje, da je pritožba o nerazumno dolgem trajanju postopka ratione materiae v neskladju z določbami Konvencije, Sodišče ugotavlja, da pritožnica ni imela osnovanega zahtevka, da je bila prekršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 13. člena. Zato ta zahtevek ne razkriva, da bi prišlo do kakršne koli kršitve te določbe.
 Zato je ta pritožba očitno neutemeljena in jo je treba v smislu tretjega in četrtega odstavka 35. člena Konvencije razglasiti za nedopustno.

c) O postopku po dovolitvi obnove

Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 4. marca 1998, na dan, ko je bila dovoljena obnova postopka, in se končalo 14. maja 2003, na dan, ko je bila pritožnici vročena sodba Vrhovnega sodišča. Trajalo je torej več kot pet let in dva meseca. Odločitve so bile sprejete na dveh stopnjah upravnega odločanja in na dveh stopnjah sojenja.
Sodišče ugotavlja, da je do 30. avgusta 2001, ko je pritožnica sprožila upravni spor, postopek vrnitve tekel pred upravnimi organi. V teh okoliščinah Sodišče meni, da se pritožnica ne more pritoževati o dolžini tega dela postopka, saj ni, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena Konvencije, izčrpala pravnih sredstev, ki so na voljo po slovenskem pravu (gl. Sirc proti Sloveniji (odl.), št. 44580/98, 16. maj 2002).
Glede preostanka upoštevnega obdobja, ki je trajalo več kot eno leto in osem mesecev, Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender proti Franciji [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da trajanje postopka v obravnavani zadevi ni bilo predolgo. Pritožničin zahtevek je torej očitno neutemeljen. Zato ga je treba v smislu četrtega in petega odstavka 35. člena razglasiti za nedopustnega.
Upoštevaje, da je pritožba o nerazumno dolgem trajanju postopka zaradi očitne neutemeljenosti nedopustna, Sodišče meni, da pritožnica ni imela utemeljenega  zahtevka, da je bila prekršena njena pravica do učinkovitega pravnega sredstva v smislu 13. člena. Zato ta zahtevek ne razkriva, da bi prišlo do kakršne koli kršitve te določbe.
Zato je ta pritožba očitno neutemeljena in jo je treba v smislu tretjega in četrtega odstavka 35. člena Konvencije razglasiti za nedopustno.

2. O drugem postopku

Sodišče ugotavlja, da se je postopek pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici končal s sklepom s 5. marca 1996, proti kateremu se stranke v postopku niso pritožile. Pritožnica je svojo pritožbo v zvezi s tem postopkom na Sodišče naslovila 17. junija 2002.
Tako sta bili pritožničini pritožbi po 6. in 13. členu vloženi po poteku šestmesečnega roka, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena. Zato ju je treba v smislu prvega in četrtega odstavka 35. člena razglasiti za nedopustni.

3. O tretjem postopku

Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 25. maja 2005, na dan, ko je pritožnica od Upravne enote Nova Gorica zahtevala vrnitev premoženja, in se še ni končalo. Trajalo je torej več kot eno leto in pet mesecev, odločitve pa so bile sprejete na dveh stopnjah upravnega odločanja.
Sodišče ugotavlja, da je postopek potekal pred upravnimi organi. V teh okoliščinah Sodišče meni, da se pritožnica ne more pritožiti po prvem odstavku 6. člena in po 13. členu Konvencije zaradi trajanja postopka in pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem, saj ni, kot to zahteva prvi odstavek 35. člena Konvencije, izčrpala pravnih sredstev po slovenskem pravu (gl. Sirc proti Sloveniji, naveden zgoraj).
Ta del pritožbe je treba torej po četrtem odstavku 35. člena Konvencije razglasiti za nedopusten.

Iz teh razlogov Sodišče soglasno razglaša, da je pritožba nedopustna.

Vincent Berger                                                       John Hedigan
sodni tajnik                                                       predsednik senata