Iskalnik odločb ESČP

V primeru Kovačič proti Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija), ki zaseda v senatu, ki ga sestavljajo:
G. J. HEDIGAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. L.CAFLJSCH,
Ga. M. TSATSA-NIKOLOVSKA,
G. E.MYJER,
G. DAVID THOR BJQRGVFNSSON,
Ga. I. ZIEMELE, sodniki,
in G, V.BERGER, kot zapisnikar Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati dne 9. marca 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta tistega dne:
POSTOPEK
Primer izvira iz pritožbe (št. 75742/01) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je hrvaški državljan, g. Josip Kovačič (»pritožnik«), vložil na Sodišču, v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«), dne 6. julija 2001.
Pritožnika je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen agent, g. L. Beinbič, generalni državni pravobranilec.
Pritožnik zatrjuje v skladu s členom 6 § 1 Konvencije, daje bila dolžina sojenja pred domačim sodiščem, v katerem je bil stranka, prekomerna. Po vsebini se je prav tako pritožil tudi zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v zvezi s prekomerno dolžino postopka (Člen 13 Konvencije).
Dne 16 septembra 2003 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tern v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, daje pritožba sprejemljiva in utemeljena.
DEJSTVA
Pritožnik je bil rojen leta 1969 in živi v Niizidersu, Avstrija.

Pritožnik je 16. julija 1994 svoje vozilo poškodoval v prometni nesreči. Zavarovanje je sklenil z zavarovalno družbo WA. Povzročitelj nesreče je sklenil zavarovanje pri zavarovalni družbi ZT.
Dne 28. julija 1995 sta pritožnik in IVA sprožila pravdni postopek zoper ZT pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in zahtevala odškodnino v znesku 205.012 tolarjev (približno 850 evrov) za škodo na vozilu.
Dne 5. julija 1995 je pritožnik vložil pripravljalne spise in/ali dodatni dokazni predlog. Dne 5. julija in 8. oktobra 1996 je zahteval, da se določi datum obravnave.
Dne 17. januarja 1997 je sodišče opravilo obravnavo. Ker se obtoženec ni pojavil pred sodiščem in ker ni odgovoril na zahtevek pritožnika, je pritožnik zahteval, da sodišče izda sodbo zaradi izostanka od obravnave.
Dne 12. februarja 1998 se je sodišče odločilo, da ponovno začne obravnavo v predmetni zadevi.
Dne 17. marca 1998 se je pritožnik pritožil.
Dne 5. oktobra 2000 je Okrajni sodišče v Ljubljani pritožbo zavrnilo.
Dne 19. oktobra 2000 seje pritožnik pritožil.
Dne 9 avgusta 2001 je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo.
Medtem je prvo stopenjsko sodišče nadaljevalo s postopkom v zvezi s pritožnikovim zahtevkom.
Dne 20 aprila 1998 je pritožnik zahteval, da se mu vroči obtoženčev odgovor na zahtevek. Med 12. majem 1998 in 17. decembrom 2003 je pritožnik vložil šest pripravljalnih spisov in/ali dodatnih dokaznih predlogov.
Med 16.oktobrom 1998 in 7. majem 1999 je trikrat zahteval določitev datuma za obravnavo.
Od štirih obravnav, ki so bile opravljene med 26. majem 1998 in 16. januarjem 2004, je bila ena preložena na zahtevo pritožnika.
Med postopkom je bil primer iz neznanega razloga dvakrat predan novemu sodniku. Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, d izda pisno sodbo. Sodba, ki je zavračala pritožnikovo zahtevo, je bila pritožniku vročena dne 16. februarja 2004.
Dne 18. februarja 2004 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Ljubljani. Dne 11. januarja 2005 je sodišče ugodilo pritožnikovi pritožbi in vrnilo zadevo prvo stopenjskemu sodišču v ponovno proučitev.
Sodna odločba je bila pritožniku vročena 7. marca 2005.

Dne 6. maja in 13. julija 2005 je pritožnik vložil predhodne pisne pripombe pri Okrajnem sodišču v Ljubljani.
Postopek je še v teku.
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE
Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega postopka. Člen 6 § 1 Konvencije se glasi: »Pri uveljavljanju državljanskih pravic in dolžnosti    , je vsakdo upravičen do .... sojenja na sodišču v razumnem roku....«
Pritožnik se je pa vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita. Člen 13 Konvencije se glasi:
« Komurkoli so bile kršene pravice in svoboščine, kot opredeljene v Konvenciji,
je zagotovljeno učinkovito pravno sredstvo pred državnimi organi, ne glede na to ali je
kršitev zagrešila oseba, ki je delovala po uradni dolžnosti.«
A. Sprejeraaljivost
Vladaje navedla, da notranja pravna sredstva niso bila izčrpana.
Pritožnik je tej trditvi ugovarjal in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila učinkovita.
Sodišče ugotavlja, da je ta pritožba podobna primeroma Belinger in Lukenda (Belinger prod Sloveniji, št. 42320/98, 2.oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6.oktober 2005). V teh primerih je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade glede neizčrpanih notranjih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da so bila pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožnikom, neučinkovita. Sodišče opozarja na svoje ugotovitve v primeru sodbe Lukenda, namreč, da kršitev pravice do sojenja v razumnem roku izvira iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitosti pri sojenju.
V zvezi s predmetno zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenega prepričljivega argumenta, ki bi od Sodišča zahteval, da ga razlikuje od svoje uveljavljene sodne prakse.

18. Sodišče prav tako ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v okviru pomena člena 35 § 3 Konvencije. Prav tako tudi ni nesprejemljiva iz kateregakoli drugega razloga. Zato jo je treba šteti za sprejemljivo.
B) Vsebina
1. Člen 6    1

Upoštevano obdobje se je začelo dne 28. julija 1995, ko je pritožnik sprožil postopek na Okrajnem sodišču v Ljubljani in se še ni končalo. Upoštevano obdobje je tako trajalo preko deset let in sedem mesecev na treh stopnjah.
Sodišče ponavlja, daje treba razumnost dolžine postopka oceniti v luči okoliščin primera in glede na naslednje kriterije: zapletenost primera, ravnanje pritožnika in pristojnih organov in pomena zadeve za pritožnika v sporu (glej, med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979196, § 43, ECHR 2000-VI1).
Sodišče potem, ko je pregledalo vse posredovano gradivo in ob upoštevanju lastne sodne prakse v takih primerih, meni, da je bilo v predmetni zadevi, zlasti pred prvo stopenjskim sodiščem, trajanje postopka prekomerno in da zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«.
Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1
2. Člen 13
Sodišče ponavlja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi organi za zatrjevano kršitev zahteve iz člena 6 § 1 za sojenje v primeru v razumnem roku (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210196, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tem poudarja, da so bili ugovori in argumenti, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, navedena zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v predmetni zadevi sprejelo drugačno odločitev.
Zaradi tega Sodišče meni, da gre v predmetni zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v notranji zakonodaji, s katerim bi lahko pritožnik pridobil odločbo, ki bi podpirala njegovo pravico v tem primeru do sojenja v razumnem času, kot je to določeno v členu 6 § 1.

II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE
24. Člen 41 Konvencije navaja:
» Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitev Konvencije in njenih Protokolov, in če notranja zakonodaja določene Visoke Pogodbenice omogoča le dodelitev delne odškodnine, lahko Sodišče po potrebi zagotovi pravično zadoščenje oškodovani strani«.
A. Odškodnina
25. Pritožnik je zahteval 7.500 evrov (EUR) za povrnitev nepremoženjske škode.
26. Vladaje takšni odškodnini ugovarjala.
27. Sodišče meni, daje pritožnik najverjetneje utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi je sklenilo, da mu iz tega naslova prisodi 6.400.
B. Stroški in izdatki
28. Pritožnik je poleg tega zahteval. okoli 1.390 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali pred Sodiščem.
29. Vlada je dokazovala, da je bil zahtevek previsok.
30. Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le v toliko, v kolikor so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče je opozorilo, da je pritožnikov odvetnik, ki je zastopal pritožnika tudi v primeru Lukenda (glej zgoraj), vložil skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev, v bistvu enake kot predmetna pritožba. V predmeti zadevi zato Sodišče meni, ob upoštevanju informacij, ki jih je pridobilo in navedenih kriterijih, daje primerno, da se pritožniku odobri vsota 1.000 EUR za postopke pred sodiščem.
C. Zamudne obresti
31. Sodišče meni, daje ustrezno, če zamudne obresti temeljijo na najnižji posojilni stopnji Evropske Centralne Banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.

SODIŠČE NA PODLAGI NAVEDENIH RAZLOGOV SOGLASNO
1. prizna pritožbo za sprejemljivo;
2. odloča, daje prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;
3. odloča, da je prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;
4. odloča,
da mora obtožena država, v roku treh mesecev od dneva, ko postane sodba pravnomočna v skladu s členom 44 § 2 Konvencije, plačati pritožniku 6.400 EUR (šest tisoč štiristo evrov) za nepremoženjsko odškodnino in 1.000 EUR (tisoč evrov) v zvezi s stroški in izdatki, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
da se bodo na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev do poravnave, plačevale enostavne obresti po najnižji posojilni stopnji Evropske Centralne Banke za vse zamudno obdobje, z dodanimi treini odstotnimi točkami;
5. zavrača ostale pritožnikove zahteve za pravično zadoščenje.
Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki dne 30. marca 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.

Vincent BERGER Zapisnikar                                               John HEDIGAN Predsednik