Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Kovinar d. o. o. proti Sloveniji
Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) kot senat treh sodnikov v sestavi:
    Ann Power-Forde, predsednica senata,
    Boštjan M. Zupančič,
    Helena Jäderblom, sodnika, in Stephen Phillips, namestnik sodnega tajnika oddelka,
po razpravi, zaprti za javnost, 4. decembra 2012
izreka to sodbo, sprejeto navedenega dne:
POSTOPEK
1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 24162/06) proti Republiki Sloveniji, ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Evropskem sodišču za človekove pravice 22. maja 2006 vložilo slovensko podjetje Kovinar d. o. o. (v nadaljnjem besedilu: podjetje pritožnik).
2. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopal njen zastopnik.
3. Vlada je bila o pritožbi obveščena 8. julija 2010. V skladu s protokolom št. 14 je bila pritožba dodeljena senatu treh sodnikov.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
4. Pritožnik je bil rojen leta 1949 in živi na Ptuju.
5. V začetku leta 1990 je podjetje pritožnik začelo poslovati s podjetjem JEKLOTEHNA D. D., ki je bilo podjetje v državni lasti. Leta 1996 je bil proti temu podjetju uveden stečajni postopek.
6. 16. septembra 1997 je podjetje pritožnik pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani uvedlo postopek proti Republiki Sloveniji, v katerem je zahtevalo, da JEKLOTEHNA D. D. poplača dolg.
7. 14. julija 1999 je sodišče opravilo obravnavo.
8. 6. oktobra 1999 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sodbo, s katero je zavrnilo zahtevo podjetja pritožnika. Podjetje pritožnik se je pritožilo.
9. 17. decembra 2002 je Okrožno sodišče v Ljubljani izdalo sklep, v katerem je navedlo, da pritožbo šteje za umaknjeno, ker podjetje pritožnik ni plačalo sodne takse za pritožbo. Podjetje pritožnik se je pritožilo.
10. 9. junija 2004 je Višje sodišče v Ljubljani ugodilo pritožbi in razveljavilo sklep. Posledično je bila pritožba proti sodbi sodišča prve stopnje dovoljena.
11. 15. junija 2005 je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožbo podjetja pritožnika. Podjetje pritožnik je vložilo predlog za revizijo.
12. 2. decembra 2005 je Okrožno sodišče v Ljubljani zavrglo predlog za revizijo iz procesnih razlogov. Podjetje pritožnik se je pritožilo.
13. 11. januarja 2006 je Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodilo. Posledično je bil predlog za revizijo sprejet in poslan Vrhovnemu sodišču.
14. 9. oktobra 2007 je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog za revizijo.
II.     UPOŠTEVANA DOMAČA ZAKONODAJA
15. Za upoštevano domačo zakonodajo glej sodbo Tomažič proti Sloveniji (št. 38350/02, 13. december 2007).

PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE
16. Podjetje pritožnik se je pritožilo, da trajanje postopka ni v skladu z zahtevo po "razumnem roku" iz prvega odstavka 6. člena konvencije, ki se glasi:
« "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče …".
17. Vsebinsko se je podjetje pritožnik tudi pritožilo, da so bila razpoložljiva pravna sredstva zaradi predolgotrajnih postopkov v Sloveniji neučinkovita. 13. člen konvencije se glasi:
"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."
A. Sprejemljivost
18. Vlada se je sklicevala, da notranjepravna sredstva niso bila izčrpana. Vlada je zatrjevala, da je podjetje pritožnik glede na to, da je prejelo predlog za poravnavo v skladu s 25. členom Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (“zakon iz leta 2006”), imelo na voljo notranjepravna sredstva na podlagi 25. člena.
19. Sodišče ugotavlja, da prehodna določba zakona iz leta 2006, tj. 25. člen, določa postopek, ki ga je treba upoštevati v zvezi s pritožbami, pri katerih je kršitev zahteve po "razumnem roku" že prenehala in ki so bile pri Sodišču vložene pred 1. januarjem 2007. Ne glede na dejstvo, da je bil predlog za poravnavo oblikovan na podlagi 25. člena, pa ta določba ni odpravila pomanjkljivosti pri zadevi podjetja pritožnika, ker se je postopek, v katerem je bilo podjetje pritožnik stranka v postopku, nadaljeval pred Vrhovnim sodiščem po tem, ko je bila uveljavljena nova zakonodaja.
20. Glede uporabe drugih določb zakona iz leta 2006, predvsem 19. člena, pa Sodišče ugotavlja, da je bil postopek v tej zadevi pravnomočno končan pred uveljavitvijo zakona iz leta 2006 in se je nato nadaljeval pred Vrhovnim sodiščem. Glede na to, da je takrat veljal zakon iz leta 2006 (glej, nasprotno, Žurej proti Sloveniji, (sklep), št. 10386/03, 16. marec 2010, 17. odstavek), podjetje pritožnik ni imelo možnosti zahtevati odškodnine za zamude, ki so nastale v postopku (glej smiselno Tomažič proti Sloveniji, št. 38350/02, 41.—45. odstavek, 13. december 2007, in Lesjak proti Sloveniji (št. 33946/03, 54.—55. odstavek, 21. julij 2009).
21. Ugovor vlade o neizčrpanju notranjepravnih sredstev je torej treba zavrniti.
22. Sodišče ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu točke a tretjega odstavka 35. člena konvencije. Prav tako ni nesprejemljiva iz katerih koli drugih razlogov. Torej jo je treba razglasiti za sprejemljivo.
B. Utemeljenost
1. 6. člen
23. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 16. septembra 1997, ko je podjetje pritožnik sprožilo pravdni postopek, in končalo 9. oktobra 2007, ko je bil izdan sklep Vrhovnega sodišča. Postopek je torej na treh stopnjah sodišča trajal deset let in en mesec.
24. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumno trajanje postopka presojati glede na okoliščine zadeve in s sklicevanjem na ta merila: zapletenost zadeve, ravnanje pritožnika in ustreznih organov ter pomen zadeve za pritožnika v sporu (glej med številnimi drugimi zadevami Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, 43. odstavek, ESČP 2000-VII).
25. Sodišče je pogosto ugotovilo kršitve prvega odstavka 6. člena konvencije v zadevah s podobnimi primeri kakor v tej zadevi (glej Simončič proti Sloveniji, št. 7351/04, 23.—26. odstavek, 18. januar 2011); Umek proti Sloveniji, št. 35463/02, 41.—47. odstavek, 8. januar 2009; in Krajnc proti Sloveniji, št. 75616/01, 26.—28. odstavek, 29. junij 2006).
26. Sodišče po pregledu vsega gradiva, ki mu je bilo predloženo, meni, da vlada ni navedla nobenih dejstev ali utemeljitev, ki bi ga prepričale, da bi v tej zadevi sprejelo drugačen zaključek. Sodišče ob upoštevanju svoje sodne prakse glede zadeve meni, da so postopki v zvezi z obravnavano zadevo trajali predolgo in zahteva za "razumni rok" ni bila izpolnjena.
Torej je bil kršen prvi odstavek 6. člena.
2. 13. člen
27. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačim organom oblasti za očitano kršitev zahteve po prvem odstavku 6. člena, da se zadeva obravnava v razumnem roku (glej Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, 156. odstavek, ESČP 2000–XI).
28. V tej zadevi Sodišča ni prepričalo, da bi podjetje pritožnik lahko imelo dostop do odškodninskega zahtevka, in Sodišče ugotavlja, da so pravna sredstva zakona iz leta 2006 neučinkovita (glej 18.—22. odstavek zgoraj). Sodišče ne vidi razloga, da bi glede pravnih sredstev, ki so bila na voljo pred izvajanjem zakona iz leta 2006, odločilo drugače kakor v prejšnjih zadevah, v katerih je ta pravna sredstva spoznalo za neučinkovita (glej Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005).
29. Sodišče torej meni, da je bil pri obravnavani zadevi kršen 13. člen, saj v domači zakonodaji ni bilo pravnega sredstva, s katerim bi podjetje pritožnik lahko doseglo odločitev sodišča, ki bi potrdila njegovo pravico do obravnave zadeve v razumnem roku, kakor je določeno v prvem odstavku 6. člena.
II. DRUGE ZATRJEVANE KRŠITVE KONVENCIJE
30. Podjetje pritožnik je na podlagi 6., 8., 13. in 18. člena konvencije zatrjevalo tudi domnevno nepoštenost postopkov, ki naj bi vodili v uničenje lastnikov podjetja in jim povzročili hudo psihično in psihološko trpljenje.
31. Sodišče ugotavlja, da podjetje pritožnik ni vložilo ustavne pritožbe. Ta del pritožbe je posledično treba razglasiti za nesprejemljivega zaradi neizčrpanja notranjepravnih sredstev in ga zavrniti v skladu s prvim in četrtim odstavkom 35. člena konvencije.
II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
32. 41. člen konvencije določa:
"Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje."
A. Škoda
33. Podjetje pritožnik je zahtevalo 1.188.98,05 EUR (pravilni znesek je 1.188.498,05 EUR) za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.
34. Vlada je zahtevek izpodbijala.
35. Sodišče ne zazna nobene vzročne povezave med ugotovljeno kršitvijo in zatrjevano premoženjsko škodo; zato ta zahtevek zavrača. Po drugi strani pa prisoja pritožniku 6.400 EUR za nepremoženjsko škodo.
B. Stroški in izdatki
36. Podjetje pritožnik je zahtevalo tudi 5.269 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali v postopku pred domačimi sodišči.
37. Vlada o tem vprašanju ni izrazila svojega mnenja.
38. Ob upoštevanju razpoložljivih dokumentov in svoje sodne prakse Sodišče zavrača zahtevek za stroške in izdatke v domačih postopkih ter meni, da je podjetju pritožniku, ki ga ni zastopal odvetnik, razumno dodeliti 500 EUR iz tega naslova.
C. Zamudne obresti
39. Po mnenju Sodišča je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. razglaša, da je pritožba glede predolgega trajanja postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva sprejemljiva, preostali del pritožbe pa je nesprejemljiv;

2. razsoja, da sta bila kršena prvi odstavek 6. člena in 13. člen konvencije;

3. razsoja
a) da mora tožena država v treh mesecih podjetju pritožniku plačati naslednje zneske:
i) 6.400 EUR (šest tisoč štiristo evrov), in morebitni davek za nepremoženjsko škodo;
(iii) 500 EUR (petsto evrov), zvišano za morebitni davek, ki se obračuna pritožniku, za stroške in izdatke;
b) da se za navedena zneska od dneva poteka treh mesecev do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji mejne posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, za vse zamujeno obdobje z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

4. zavrača preostali del zahtevka podjetja pritožnika za pravično zadoščenje.
Sestavljeno v angleškem jeziku in 3. januarja 2013 poslano v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

    Stephen Phillips    Ann Power-Forde
    namestnik/-ica sodnega tajnika    predsednik senata