Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Krašovec v. Republika Slovenija
je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
    gospod J. Hedigan, Predsednik senata
    gospod B.M. Zupančič,
    gospa M. Tsatsa-Nikolovska,
    gospod V. Zagrebelsky,
    gospod E. Myjer,
    gospod David Thór Björgvinsson,
    gospa I. Ziemele, sodniki,
in gospod V. Berger, sodni tajnik,
po posvetovanju za zaprtimi vrati 14. februarja 2006
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1.    Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 77541/01) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 6. novembra 2001 vložil slovenski državljan gospod Marjan Krašovec (v nadaljevanju: pritožnik).
2.    Pritožnika so zastopali odvetniki iz odvetniške pisarne Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3.    Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjeval, da je bilo trajanje postopka pred domačimi sodišči, v katerih je bil udeležen kot stranka, predolgo. Navajal je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4.    Dne 16. septembra 2003 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve.

DEJSTVA

5.    Pritožnik je bil rojen leta 1954 in živi v Velenju.
6.    Pritožnik se je 10. aprila 1996 poškodoval v nesreči pri delu.
7.    Dne 20. januarja 1998 je pritožnik proti svojemu delodajalcu GGV vložil civilno tožbo pri Okrožnem sodišču v Celju in zahteval odškodnino v višini 5.053.330 SIT (približno 21,060 EUR (eurov)) za utrpele poškodbe.
Med 12. aprilom 2001 in 10. aprilom 2002 je pritožnik vložil šest pripravljalnih spisov.
Med 24. septembrom 1998 in 16. januarjem 2001 je pritožnik vložil pet prošenj za določitev naroka za obravnavo.
Od treh narokov za obravnavo med 12. aprilom 2001 in 23. majem 2002 ni bil noben preložen na zahtevo pritožnika.
Med postopkom je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke. Sodišče je od določenega izvedenca pridobilo tudi dodatno izvedensko mnenje.
Na zadnji obravnavi je sodišče odločilo, da bo sodbo izdalo pisno. Sodba, ki je deloma ugodila zahtevam pritožnika, je bila pritožniku vročena 4. septembra 2002.
8.    Dne 5. septembra 2002 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Celju.
Dne 23. marca 2005 je sodišče deloma ugodilo zahtevku pritožnika.
Odločba je bila pritožniku vročena 26. maja 2005.
9.    Dne 22. junija 2005 je pritožnik vložil pritožbo na Vrhovno sodišče.
Postopek še ni zaključen.
PRAVO

I.    ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. in 13. ČLENA KONVENCIJE
10.    Pritožnik se je pritožil zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«    
11.    Vsebinsko je pritožnik nadalje navajal, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo za pospešitev nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa da:
»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«
A.    Dopustnost

12.    Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
13.    Pritožnik je izpodbijal to navedbo in trdil, da pravna sredstva, ki so bila na voljo, niso bila učinkovita.
14.    Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V omenjenih zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita.
15.    Kar se tiče obravnavane zadeve, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
16.    Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.

B.    Utemeljenost
1. Prvi odstavek 6. člena
17.    Obdobje, ki ga je potrebno pri tem upoštevati se je začelo 20. januarja 1998, na dan, ko je pritožnik vložil pritožbo pri Okrožnem sodišču v Celju in še vedno traja. Upoštevano obdobje je torej trajalo več kot osem let na treh stopnjah sojenja.
18.    Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
19.    Po proučitvi vsega predloženega gradiva in ob upoštevanju veljavne sodne prakse je Sodišče prišlo do zaključka, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po pravici do sojenja v razumnem roku.
Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena.
2. 13. Člen
20.    Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je navedbe in trditve Vlade zavrnilo že v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka.
21.    

Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljal svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.
II.    UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

22.    41. člen Konvencije določa, da:
»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«
A.    Škoda

23.    Pritožnik je zahteval 10.000 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo.
24.    Vlada je zahtevku oporekala.
25.    Sodišče ocenjuje, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku mu po tej postavki Sodišče prisoja odškodnino v višini 3.200 EUR (eurov).  

B.    Stroški

26.    Pritožnik je zahteval tudi približno 1.740 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.
27.    Vlada je zahtevku oporekala po višini.
28.    V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in na podlagi prej navedenih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.

C.    Zamudne obresti

29.    Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, kateri se dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1.    razglaša, da je pritožba dopustna;
2.    razsoja, da je pršlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije;
3.    razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;
4.    razsoja,  
(a)    da mora tožena država v treh mesecih od dne, ko postane sodba pravnomočna v skladu z drugim odstavkom 44. člena Konvencije, plačati pritožniku 3.200 EUR (tri tisoč dvesto eurov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek;
(b)    da se po izteku omenjenih treh mesecev in do plačila, na navedene zneske obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke,  kateri se prištejejo tri odstotne točke;
5.    zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Spisano v angleščini in notificirano v pisni obliki 9. marca 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Vincent Berger                                                       John Hedigan
sodni tajnik                                                         predsednik senata