Iskalnik odločb ESČP

Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) je 6. decembra 2001 na seji senata, ki ga sestavljajo
    gospodje G. RESS, predsednik,
 L. CAFLISCH,
 P. KÜRIS,
 B. ZUPANČIČ,
 J. HEDIGAN
gospa       M. TSATSA-NIKOLOVSKA,
gospod     K. TRAJA, sodniki,
in gospod V. BERGER, vodja sodne pisarne sekcije,

    glede na zgoraj omenjeno pritožbo, vloženo pri Evropski komisiji za človekove pravice dne 18. februarja 1998 in registrirano 29. julija 1998,

    glede na drugi odstavek 5. člena Protokola št. 11 h Konvenciji, ki je pristojnost za obravnavo pritožb prenesel na Sodišče,

    glede na informacije, ki jih je podala slovenska vlada na prošnjo Sodišča,

po tem ko je to obravnavalo, sprejelo naslednji sklep:

DEJANSKI STAN
  Pritožnik g. Emil Levačič je slovenski državljan romskega porekla, rojen leta 1963, živi v Črenšovcih v Sloveniji.
A.  Okoliščine primera, ki jih je predstavil pritožnik
  Sodišče najprej ugotavlja, da je pritožnik, kljub temu, da ga je  vodja sodne pisarne večkrat prosil za predložitev dokazil, predložil le nekatera dokazila. Pritožnik ni navedel na katera sodišča se je obrnil niti kdaj se je nanje obrnil.  
  Iz pisma, ki ga je dne 21. aprila 1998, kot odgovor na njegovo prošnjo, pritožniku poslalo Okrajno sodišče  v Trebnjem, je razvidno, da je bil 24. aprila 1992 obsojen na pet mesecev zapora.  Pritožnik se je pritožil.
  Obenem pa ga je leta 1991 ali 1992 Temeljno sodišče v Murski Soboti, enota Ljutomer, obsodilo na dve leti zapora. Tudi na to se je pritožil. S sklepom z dne 19. avgusta 1992 je  Višje sodišče v Ljubljani delno razveljavilo sodbi sodišč iz Trebnjega in Ljutomera ter izreklo skupno kazen dve leti in tri mesece zapora za oba postopka.
  Poleg tega je s sodbo z dne 28. oktobra 1992 tudi Temeljno sodišče v Murski Soboti obsodilo pritožnika in mu izreklo enajst let in dva meseca zapora.  
  Tako naj bi bil 12. februarja 1997 pritožnik zaprt. 11. avgusta 1997 naj bi  Okrožno sodišče [novo poimenovanje po reformi v letu 1995] v Murski Soboti pritožnika obsodilo na tri leta in šest mesecev zapora zaradi oboroženega ropa.  Pritožnik naj bi se pritožil, pritožbo pa naj bi višje sodišče zavrnilo.
  Pritožnik trdi, da se je 18. februarja 1998 pritožil tudi na Vrhovno sodišče. Priložil naj bi vse dokumente vezane na pritožbo z zahtevo po "ponovnem odprtju" postopka.  
  11. avgusta 1997 je pritožnik zahteval od preiskovalnega sodnika v Murski Soboti, da uvede kazenski pregon proti policistu, zaradi krive izpovedbe v kazenskem postopku, uvedenem proti pritožniku leta 1997 na istem sodišču, ter zaradi zlorabe pooblastil in napeljevanja k umoru.  
 B.  Informacije, ki jih je predložila vlada na prošnjo Sodišča
  Kot odgovor na prošnjo Sodišča je vlada, po poizvedbah pri Ustavnem sodišču, Vrhovnem sodišču, Okrožnem sodišču v Murski Soboti ter Okrajnem sodišču v Trebnjem, 2. julija 2001 predložila v nadaljevanju navedene informacije. Pritožnik na dopis, v katerem ga Sodišče poziva, naj poda svoje komentarje, ni odgovoril.
  Vlada navaja, da je iz poizvedb in dokumentov razvidno, da je bil pritožnik stranka v več postopkih in da se je večkrat pritožil.
  V zvezi s kazenskimi postopki proti pritožniku je Vrhovno sodišče odločalo le enkrat in sicer o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil pritožnikov odvetnik ter o "zahtevi za preučitev dokončne sodbe", ki jo je slednji vložil 24. oktobra 1997 in ne 18. februarja 1998.
  Z odločbo z dne 9. novembra 2000 (vlada je predložila kopijo odločbe), je Vrhovno sodišče za dva meseca skrajšalo kazen treh let in šest mesecev zapora, ki jo je izreklo Okrožno sodišče v Murski Soboti dne 20. junija 1997 in ki jo je dne 25. septembra 1997 potrdilo Višje sodišče, preostali del zahteve pa je zavrnilo. Vlada navaja, da bi pritožnik po odločbi Vrhovnega sodišča z dne 9. novembra 2000 lahko pri Ustavnem sodišču vložil zahtevo za presojo ustavnosti.
  Vlada tudi sporoča, da je pritožnik na Vrhovno sodišče naslovil še druge pritožbe, te pa so bile posredovane pristojnim organom. Vsekakor pa nobena pritožba ni bila vložena 18. februarja 1998. Okrožno sodišče v Murski Soboti je vladi tudi sporočilo, da proti pritožniku ni bil uveden noben drug kazenski postopek.
  V zvezi s pritožbami pritožnika vlada poudarja, da je pritožnik po obsodbah v različnih kazenskih postopkih prestal več zapornih kazni. Med prestajanjem zaporne kazni se je pritožnik upravi Zavoda za prestajanje kazni zapora pogosto pritoževal, da je žrtev mučenja in ponižujočega ravnanja kakor tudi diskriminacije v primerjavi z drugimi zaporniki.
  Vlada poudarja, da je omenjena uprava temeljito in z več zornih kotov preučila njegove večkratne pritožbe in se s pritožnikom tudi večkrat pogovarjala. Po pričevanju vlade so bile vse navedbe glede kršenja pravic in nečloveškega in ponižujočega ravnanja neutemeljene. Poleg tega pritožnik ni želel koristiti zdravstvene oskrbe.  
  Vlada poudarja, da se pritožnik Sodišču pritožuje zlasti zaradi kršenja določb 3. in 14. člena Konvencije; gre za pravice v različnih postopkih in v zaporu, ki jih ščitita tudi 18. in 22. člen Ustave (glej "Ustrezno notranje pravo"). Vlada poudarja, da pritožnik ni izrabil vseh notranjih pravnih sredstev, ki mu jih omogoča slovensko pravo.
  Po trditvah vlade je pritožnik vložil pritožbo na Ustavno sodišče. Ker pa je bila pritožba nepopolna, je Ustavno sodišče pritožnika prosilo, naj jo dopolni. Ker ni odgovoril, je Ustavno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo.
  Vlada tudi navaja, da med jamstva kazenskega prava spada tudi pravica, da človek v kazenskih ali drugih postopkih ni predmet mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ter da se spoštuje njegovo dostojanstvo.  
  Kršenja zgoraj navedenih pravic s strani uradnih oseb so v kazenskem zakoniku (KZ) opredeljena kot kazniva dejanja in se jih preganja po uradni dolžnosti. V skladu s 146. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), lahko takšno kaznivo dejanje naznani vsakdo. V skladu s 146. členom ZKP se lahko ovadba poda neposredno državnemu tožilcu. Poleg kazenskega pregona ex officio, 52. člen ZKP predvideva, da se pregon lahko začne tudi na predlog ali na zasebno tožbo. Pod to predpostavko in če gre za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ter če obstajajo verjetni razlogi za sum obstoja takšnega kaznivega dejanja, se postopek nadaljuje ex officio.
  Vlada poudarja, da bi pritožnik lahko na sodišču zahteval tudi pregon sumljivih oseb, kar bi lahko pripeljalo do uvedbe kazenskega postopka. Vendar pa vlada ugotavlja, da iz dokumentov ni razvidno, da bi pritožnik podal tako zahtevo.
  Pritožnik je tožilcu predložil le zahtevo za pregon ene osebe (policista) zaradi krive izpovedbe (tretji odstavek 289. člena KZ), zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic (tretji odstavek 261. člena KZ) ter napeljevanja k umoru (prvi odstavek 127. člena KZ). V tej zadevi je Okrožno sodišče v Murski Soboti zaslišalo obtoženca in več prič ter postopek zaključilo 18. junija 1999. 30. junija 1999 je pritožnik kot »subsidiarni tožilec« vložil obtožnico s predlogom za nadaljevanje kazenskega postopka na sodišču. Ker je bil akt nepopoln, je sodišče 2. julija 1999 prosilo pritožnika naj ga dopolni.  9. julija 1999 je pritožnik vložil novo obtožnico, ki pa prav tako ni vsebovala vseh podatkov, ki jih predvideva 269. člen ZKP. 18. avgusta 1999 je bila njegova zahteva zavrnjena. Pritožnik ni izrabil pravnih sredstev, ki jih ima na voljo v slovenskem pravu.  
  Vlada tudi poudarja, da pritožnik pred Sodiščem ni podal dokazov o tem, da so ga, kot trdi, uradne osebe v zaporu diskriminatorno obravnavale.
  Vlada ocenjuje, da Sodišče ne more obravnavati pritožbe gospoda Levačiča, ker ni izčrpal notranjih pravnih sredstev v skladu s prvim odstavkom 35. člena Konvencije. Ustavno sodišče v skladu s 160. členom ustave odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti, če je bilo izčrpano notranje pravno varstvo. Poleg tega 26. člen določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki opravlja javno službo ali dejavnost (glej spodaj). Oseba ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo za nastalo škodo.  
 C.  Ustrezno notranje pravo
1.  Ustava (Ustava Republike Slovenije, Uradni list RS št. 1/91)
 14. člen
 »V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino.
Vsi so pred zakonom enaki.«
 18. člen
 »Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočem kaznovanju ali ravnanju. (...)«
 22. člen
 »Vsakomur je zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih.«
 26. člen
 »Vsakdo ima pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja.
Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil.«
 160. člen
 »Ustavno sodišče odloča:  
 (...)
 - o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti;
  (...)  
 Če zakon ne določa drugače, odloča ustavno sodišče o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo. O tem, ali ustavno sodišče ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, odloči na podlagi meril in postopka, določenih z zakonom.«
2.  Zakon o kazenskem postopku, Uradni list RS, št. 70/1994)
 52. člen
 »Za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja na podlagi ovadbe [pri pristojnem državnem tožilcu]  ali na zasebno tožbo [pri pristojnem sodišču], je treba predlog podati oziroma zasebno tožbo vložiti v treh mesecih od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. (...)«
 146. člen
 »Vsakdo lahko naznani kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. (...)«
 147. člen
 »Ovadba se poda pristojnemu državnemu tožilcu pisno ali ustno. (...)«
 268. člen
 »Ko je končana preiskava, kot tudi kadar se brez preiskave lahko vloži obtožnica (…), sme teči postopek pred sodiščem samo na podlagi obtožnice državnega tožilca oziroma oškodovanca kot tožilca.«
 PRITOŽBA
  1.  Pritožnik se v zvezi s kazenskimi postopki, uvedenimi v začetku 90. let, in v zvezi z zaporom na splošno pritožuje nad pomanjkanjem poštenosti. Pravi, da je bil zaprt pet mesecev preveč in zahteva nadomestilo. Trdi, da naj bi ga odpeljali v psihiatrično bolnišnico brez zakonitega sklepa.
  2.  V zvezi z zadnjim postopkom pritožnik trdi, da je nedolžen, in se pritožuje nad kršenjem pravice do poštenega sojenja. Sklicuje se na 6. in 7. člen Konvencije in pravi, da so slovenska sodišča ugotovila napačne elemente dejstev, ker naj bi sodniki upoštevali krivo izpoved policista.
  Poleg tega pritožnik trdi, da je moral opravljati prisilno delo (4. člen) v livarni. Prav tako naj bi osebje v zaporu z njim ravnalo nečloveško in ponižujoče (3. člen). Leta 1998 naj bi ga dva uslužbenca spolno nadlegovala. Opozoril naj bi odgovorne in bil nato zaprt v samico za obdobje enega leta, zaradi maščevanja enega od vpletenih uslužbencev. Utrpel naj bi telesne in duševne bolečine. Pravi, da je v zaporu dobil sifilis in da ni imel dostopa do zdravljenja. Pravi tudi, da je bil bolan na ledvicah. Zaporniški zdravniki naj bi zato na njem izvajali  medicinske poskuse.
  O krivicah naj bi opozoril Ministrstvo za pravosodje in direktorja zapora, vendar pa od njih ni dobil nobenega odgovora. Zahteva uvedbo kazenskih in disciplinskih postopkov proti osebam, ki so ga mučile.
  Poleg tega pritožnik pravi, da je žrtev diskriminacije zato, ker ni slovenskega rodu (14. člen).  
  Na koncu se pritožuje nad kršitvami nekaterih pravic, ki jih jamčijo Protokoli št. 1, 4, 6 in 7 Konvencije, vendar jih ne navede.
  3.  Sklicuje se tudi na določbe Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.
 PRAVO
  1.  Pritožnik se brez navedbe določb Konvencije pritožuje nad pomanjkanjem poštenosti v kazenskih postopkih, ki so bili uvedeni proti njemu v začetku 90. let (tri sodbe prvostopenjskih sodišč izdane v letih 1991 ali 1992).
  V delu, ki se na to nanaša, prvi odstavek 6. člena Konvencije določa:
 »Vsakdo ima pravico, da (…) o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično (…) odloča (…) sodišče.«
  Po pregledu dokumentov, ki jih je predložil pritožnik, Sodišče ugotavlja, da se navedbe pritožnika nanašajo na dogodke pred 28. junijem 1994, datumom, ko je Konvencija začela veljati za Slovenijo. Konvencija pa se v primeru vsake pogodbenice uporablja le za dejanja in postopke, ki so se zgodili od začetka veljavnosti v posamezni pogodbenici dalje.
  Iz tega sledi, da je ta del pritožbe ratione temporis neskladen z določbami Konvencije v smislu tretjega odstavka 35. člena in mora biti zavrnjen ob uporabi četrtega odstavka 35. člena.
  2.  V zvezi z zadnjim kazenskim postopkom se pritožnik pritožuje zaradi kršitve njegove pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena) in načela »ni kazni brez zakona« (7. člen), prepovedi mučenja ali nečloveškega in ponižujočega ravnanja ali kazni (3. člen), prepovedi prisilnega dela (4. člen) ter prepovedi diskriminacije (14. člen). Navaja tudi kršitev nekaterih pravic, zajamčenih s Protokoli št. 1, 4, 6 in 7 h Konvenciji, vendar ne navaja katerih.
  Prvi odstavek 6. člena, kolikor se na to nanaša, določa:
 »Vsakdo ima pravico, da (…) o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično (…) odloča (…) sodišče.«
  3. člen se glasi:
 »Nikogar se ne sme mučiti ali nečloveško in ponižujoče z njih ravnati ali ga kaznovati.«
  7. člen, kolikor se na to nanaša, določa:
 »1.  Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno...«
  4. člen, kolikor se na to nanaša, določa :
 »2. Od nekoga se ne sme zahtevati, naj opravlja prisilno ali obvezno delo.
3.  Pojem prisilno ali obvezno delo v zvezi s tem členom ne vključuje:
a) dela, ki se zahteva pri rednem prestajanju zapora v skladu z določbami 5. člena (…) Konvencije ali med pogojnim odpustom s prestajanja zaporne kazni; (...)«
  Določbe 14. člena so naslednje:
 »Uživanje pravic in svoboščin, določenih s (...) Konvencijo je zagotovljeno vsem ljudem brez razlikovanja glede na spol, raso, barvo kože, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, narodnosti ali socialni izvor, pripadnost narodni manjšini, lastnino, rojstvo ali kakšne druge okoliščine.«
  Sodišče najprej ugotavlja, da pritožnik po odločbi Vrhovnega sodišča z dne 9. novembra 2000 ni vložil ustavne pritožbe.
  Sodišče zato zaključuje, da pritožnik ni izpolnil pogoja iz prvega odstavka 35. člena, ki predpostavlja izčrpanje vseh notranjih pravnih sredstev, ki jih ima na voljo po slovenskem pravu.  
  Poleg tega v zvezi s slabo podprtimi pritožbami pritožnika, ki se nanašajo na 3. člen, v kolikor so prepoznavne ter upoštevajoč elemente, ki jih je imelo na voljo, Sodišče ni odkrilo nobenega znaka kršitve prepovedi mučenja, ki jo zagotavlja Konvencija. Sodišče tudi ugotavlja, da bi, po eni strani, Ustavno sodišče pritožnikovo ustavno pritožbo zavrnilo, ker po prejemu zahteve Ustavnega sodišča pritožbe ni dopolnil in, po drugi strani, da pritožnik ni izrabil vseh pravnih sredstev, ki so mu na voljo v slovenskem pravu, da bi uveljavil kršitev 3. člena.
  Iz tega sledi, da se ta vidik pritožbe zavrne ob uporabi četrtega odstavka 35. člena.
  3.  Na koncu pritožnik navaja tudi določbe Evropske konvencije o preprečevanju mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja.
  Sodišče ugotavlja, da se pritožbe pritožnika ne nanašajo na kršitve pravic in svoboščin, ki jih jamči Evropska konvencija o človekovih pravicah in da v smislu 3. odstavka 35. člena ratione materiae ni pristojno za obravnavo tega dela pritožbe.  
     Iz tega sledi, da se ta vidik pritožbe zavrne ob uporabi četrtega odstavka 35. člena.
Iz teh razlogov sodišče soglasno

razglasi pritožbo za nedopustno.

Vincent BERGER   l.r.                Georg RESS  l.r.
Vodja sodne pisarne                    Predsednik