Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Mamič v. Republika Slovenija
je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
    gospod J. Hedigan, Predsednik senata
    gospod B.M. Zupančič,
    gospod C. Bîrsan
    gospod V. ZagrebelskyTsatsa-Nikolovska,
    gospa A. Gyulumyan,
    gospod David Thór Björgvinsson,
    gospa I. Ziemele, sodniki,
in gospod R. Liddell, sodni tajnik,
po posvetovanju za zaprtimi vrati 6. julija 2006
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:
POSTOPEK
1.    Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 75778/01) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 24. julija 2001 vložila slovenska državljanka gospa Zofija Mamič (v nadaljevanju: pritožnica).
2.    Pritožnico je zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3.    Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjevala, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bila udeležena kot stranka, predolgo. Navajala je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4.    Dne 7. maja 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve.

DEJSTVA

I.    OKOLIŠČINE ZADEVE  

5.    Pritožnica je bila rojena leta 1956 in živi na Ravnah na Koroškem.
6.    Dne 10. maja 1995 se je pritožnica hudo telesno poškodovala v prometni nesreči. V nezavesti je bila deset dni in je bila dva meseca in pol hospitalizirana. Čeprav sta v tem času pritožnica in njen mož v razveznem postopku in sta živela ločeno, je bil sopotnik v avtomobilu in je tudi utrpel telesne poškodbe.
7.    Dne 6. junija 1995 je policija vložila kazensko ovadbo proti pritožnici na Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu zaradi povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti.
Dne 17. maja 1996 je okrožni državni tožilec v Slovenj Gradcu vložil obtožni predlog zoper pritožnico zaradi kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu.
Novembra 1996 je pritožnica prejela vabilo na glavno obravnavo, razpisano za 3. decembra 1996.
Dne 3. decembra 1996 je sodišče opravilo glavno obravnavo in kot pričo zaslišalo pritožničinega moža. Podrobno je opisal, kako je prišlo do nesreče, čeprav je ob nesreči za nekaj časa izgubil zavest.
Sodišče je pritožnico spoznalo za krivo in ji izreklo sodni opomin.
8.    Dne 24. decembra 1996 se je pritožnica pritožila na Višje sodišče v Mariboru.
Dne 27. decembra 1996 in 12. marca 1997 je pritožnica dopolnila svojo pritožbo z novimi dokazi.
Dne 9. aprila 1997 je Višje sodišče v Mariboru ugodilo pritožničini pritožbi, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo v novo sojenje in odločitev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
9.    Naroka za  obravnavo, razpisana za 25. septembra 1997 in 22. januarja 1998, sta bili preloženi, vendar nobena na predlog pritožnice. V vmesnem času je pritožnica vložila tri pisne izjave.
Med postopkom je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke. Od določenega izvedenca je sodišče zahtevalo dopolnitev mnenja.
Sodišče je zaslišalo šest prič, med njimi tudi pritožničinega bivšega moža. Ta je priznal, da ob prvem pričanju ni govoril resnice. Pojasnil je, da se je na dan nesreče skril v prtljažnik avtomobila, da bi zasledoval svojo ženo. Posledično ni avtomobila niti vozil niti ni mogel videti iz prtljažnika.
Na zadnji obravnavi je sodišče spoznalo pritožnico za krivo in ji izreklo sodni opomin.
10.    Dne 12. februarja 1998 se je pritožnica pritožila na Višje sodišče v Mariboru.
Dne 27. januarja 1999 je sodišče ugodilo pritožničini pritožbi, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločitev zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
11.    Dne 16. maja 2001 je pritožnica predlagala sodišču, da zaključi postopek, ker je prišlo do zastaranja kazenskega pregona, in zahtevala povračilo stroškov, ki so ji nastali v postopku.
Dne 24. maja 2001 je sodišče zavrnilo obtožni predlog zaradi zastaranja. Kazenski postopek se je tako končal.
Sklep (pravilno: sodba) je bil pritožnici vročen 30. maja 2001.
Dne 19. junija 2001 je pritožnica ponovno zahtevala od sodišča, naj izda sklep o stroških postopka.
Dne 4. julija 2001 je sodišče izdalo sklep o stroških postopka.
12.    Dne 11. julija 2001 se je pritožnica pritožila.
Dne 8. oktobra 2001 je senat Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu delno ugodil pritožničini pritožbi in zvišal znesek dosojenih stroškov.
Sklep je bil pritožnici vročen 9. oktobra 2001.

II.    ZADEVNO DOMAČE PRAVO

13.    96. člen Zakona o kazenskem postopku določa:
»(1) Če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, izreče sodišče v sklepu oziroma sodbi, da obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornika (državni) proračun..."
PRAVO
I.    ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

14.    Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«
15.    Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa:
 »Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«
A.    Dopustnost

16.    Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
17.    Pritožnica je izpodbijala to navedbo in trdila, da domača pravna sredstva niso učinkovita.
18.    Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005).V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
19.    Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
20.    Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.

B.    Utemeljenost zadeve

1.     Prvi odstavek 6. člena
1.    Obdobje, ki ga je treba upoštevati
21.    Vlada je zatrjevala, da se je postopek pričel 17. maja 1996, ko je bila zoper pritožnico vložen obtožni predlog.
22.    Pritožnica je obvestila Sodišče, da ji je bilo vabilo na prvo obravnavo vročeno novembra 1996. Trdila je, da je takrat izvedela, da zoper njo teče kazenski postopek.
23.    V zadevi Eckle v. Nemčija, sodba s 15. julija 1982, Serija A št. 51, str. 33, odstavek 73, je Sodišče navedlo:
»V kazenskih zadevah začne teči »razumni rok« iz prvega odstavka 6. člena, ko je oseba »obtožena«; to se lahko zgodi pred dnem, ko zadeva pride na sodišče (gl. na primer sodbo v zadevi Deweer s 27. februarja 1980, Serija A št. 35, str. 22, odstavek 42), na primer na dan prijetja, na dan, ko je bila obravnavana oseba uradno obveščena, da bo zoper njo vložena ovadba, ali na dan, ko se začne predkazenski postopek (gl. sodbo v zadevi Wemhoff s 27. junija 1968, Serija A št. 7, str. 26-27, odstavek 19, sodbo v zadevi Neumeister z istega dne, Serija A št. 8, str. 41, odstavek 18, in sodbo v zadevi Ringeisen s 16. julija 1971, Serija A št. 13, str. 45, odstavek 110). »Obtožbo« za namen prvega odstavka 6. člena je mogoče opredeliti kot »uradno obvestilo pristojnega organa posamezniku o domnevi, da je storil kaznivo dejanje«, pri čemer ta opredelitev ustreza tudi preizkusu, ali je to »bistveno prizadelo položaj (osumljenca)« (gl. sodbo v zadevi Deweer, omenjeno zgoraj, str. 24, odstavek 46).«
24.    Ker je bilo vabilo za prvo obravnavo pritožnici vročeno novembra 1996, Sodišče v obravnavani zadevi šteje, da je šele takrat izvedela, da zoper njo teče kazenski postopek. Takrat je pritožničin položaj postal »bistveno prizadet« v smislu prvega odstavka 6. člena. Zato se je obdobje, ki ga je treba upoštevati, začelo novembra 1996.
25.    Po pritožničinem mnenju se je obdobje, ki ga je treba upoštevati, končalo 9. oktobra 2001, ko ji je bil vročen zadnji sklep glede stroškov postopka. Vlada je temu oporekala, češ da se je postopek končal 24. maja 2001, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo obtožni predlog.
26.    Sodišče opozarja, da prvi odstavek 6. člena Konvencije zahteva, da se vse faze pravnih postopkov za ugotovitev posameznikovih civilnih pravic in obveznosti ali o kakršnikoli kazenski obtožbi zoper njega ali njo razrešijo v razumnem roku, pri čemer niso izvzete faze, ki sledijo odločitvi o bistvu zadeve (gl. Robins v. Združeno kraljestvo, sodba s 23. septembra 1997, Poročilo o sodbah in sklepih 1997-V, odstavka 28-29). V zadevah sojenja v razumnem roku v kazenskem postopku se upoštevno obdobje po pravilu konča na dan, ko se dokončno odloči o obtožbi ali ko se postopek konča (gl. Rokhlina v. Rusija, št. 54071/00, odstavek 81, 7. april 2005). Nadalje se kazenski postopek navadno konča z uradnim obvestilom obtožencu ali obtoženki, da ne bo več preganjan po določeni obtožbi, tako da to zadostuje za zaključek, da položaja te osebe ni več mogoče šteti kot bistveno prizadetega (X v. Združeno kraljestvo, št. 8233/78, odločitev Komisije s 3. oktobra 1979, neobjavljena).
27.    Sodišče ocenjuje, da postopek v zvezi s stroški v obravnavani zadevi ni ni povzročil »kazenske obtožbe« proti pritožnici. Vprašanje pa je, ali je bil ta postopek povezan s sojenjem v kazenskem postopku na tak način, da bi zanj prišla v poštev uporaba prvega odstavka 6. člena. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da je postopek odločanja o stroških tekel v skladu s 96. členom Zakona o kazenskem postopku (gl. odstavek 13 zgoraj), po katerem sme obtožena oseba, če je bila obtožba zavrnjena in postopek končan, zahtevati povračilo stroškov kazenskega postopka. Po tej določbi je bil izid kazenskega postopka odločilni faktor, pri čemer je bilo nujno, da se je postopek končal brez obsodbe, da bi mogla pritožnica zahtevati povračilo. Zato je civilni del postopka ostal tesno povezan s kazenskim delom (gl., smiselno, Calvelli in Ciglio v. Italija [GC], št. 32967/96, odstavek 62, ESČP 2002-I).
28.    Poleg tega je bil v skladu s 96. členom Zakona o kazenskem postopku pritožničin zahtevek za povračilo stroškov voden pod isto (kazensko) opravilno številko, obravnavalo ga je isto (kazensko) sodišče in isti (kazenski) sodnik kot vsebinski (kazenski) postopek, sodišče pa bi bilo moglo izdati sklep o stroških postopka skupaj s sklepom o zavrnitvi obtožnega predloga. Tako je bil postopek odločitve o stroških sam po sebi povezan z izidom kazenskega postopka, zakonsko je bil povezan z njim glede pristojnosti in mu je tudi časovno sledil (gl. smiselno Hammern v. Norveška, št. 30287/96, odstavek 46, 11. februar 2003).
29.    Če povzamemo, Sodišče ugotavlja, da postopek odločanja o stroških ni bil samostojen postopek; kar se tiče upoštevnega obdobja, je ta postopek predstavljal naravno nadaljevanje kazenskega postopka in se ga od tega ne more ločiti (gl. smiselno Robins, naveden zgoraj).
30.    Zatorej je po mnenju Sodišča upoštevno obdobje trajalo do 9. oktobra 2001, ko je Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu pritožnici poslalo svoj sklep o povračilu stroškov.
31.    Obdobje, ki ga je treba upoštevati, je tako trajalo približno štiri leta in enajst mesecev na dveh stopnjah sojenja. Zaradi dveh vrnitev v novo sojenje je do sprejemanja odločitev prišlo na šestih stopnjah.
2.    Razumnost trajanja postopka
32.    Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti (gl. med drugim Pélissier in Sassi v. Francija [GC], št. 25444/94, odstavek 67, ESČP 1999-II).
33.    Vlada je izpostavila, da je bil kazenski postopek precej zapleten, »saj je bilo treba ugotoviti okoliščine, v katerih je prišlo do prometne nesreče«, »zaradi dveh razveljavitev obsodbe prve stopnje«, ker je bil določen sodni izvedenec medicinske stroke in ker je bilo treba zaslišati šest prič. Po mnenju Vlade so pritožničine številne pisne izjave in zahteve po izvedbi novih dokazov (zahtevala je tudi dodatno mnenje določenega izvedenca) prispevale k dolžini postopka. Nasprotno pa so sodišča  »ves čas delovala v skladu s svojimi zakonsko dodeljenimi pristojnostmi« in je do zamude v postopku »prišlo v glavnem iz objektivnih razlogov«, kakršna je reorganizacija sodnega sistema, do katere je prišlo 1. januarja 1995.
34.    Sodišče ne šteje postopka za posebej zapletenega. Dejstvo, da je Višje sodišče v Mariboru dvakrat vrnilo zadevo sodišču prve stopnje, ni prispevalo k njeni zamotanosti.
35.    Glede ravnanja nacionalnih organov Sodišče ugotavlja, da je bilo v zadevi udeleženih skupaj šest stopenj. Tako Sodišče ne more zaključiti, da so bila v obravnavani zadevi sodišča neučinkovita. Nasprotno, Sodišče zapaža, da so v nekaj primerih sodišča prve in druge stopnje v zadevi odločila zelo hitro. Res je, da je vrnitev zadeve v novo sojenje in odločitev povzročilo nekaj zamude v postopku. Čeprav Sodišče ne more presojati pravne kvalitete odločitev domačih sodišč, pa vendarle meni, da lahko take ponavljajoče se odredbe v istem postopku razkrivajo resne pomanjkljivosti sodnega sistema, ker se vrnitev pogosto odredi kot posledica napak nižjih sodišč (gl. na primer Wierciszewska v. Poljska, št. 41431/98, odstavek 46, 25. november 2003).
36.    Nadalje Sodišče ne more sprejeti argumenta, da bi lahko reorganizacija sodstva, do katere je prišlo skoraj dve leti pred vročitvijo vabila pritožnici (gl. odstavka 7 in 24 zgoraj), sprožila zamudo, do katere je prišlo v obravnavani zadevi.
37.    Končno se ne zdi, da je pritožničino vedenje znatno pripomoglo k zamudi v postopku.
38.    Vendarle pa ob splošni oceni trajanja postopka v gornjih okoliščinah Sodišče ugotavlja, da postopek ni razkril takih obdobij neaktivnosti, zaradi katerega bi prišel v nasprotje s prvim odstavkom 6. člena Konvencije. Prav tako pa tudi celotna dolžina postopka ni prekršila zahteve po sojenju v razumnem roku.
Tako torej ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena.
2.    13. člen
39.    13. člen Konvencije zagotavlja »učinkovito pravno sredstvo pred nacionalnim organom« vsakomur, ki trdi, da so bile prekršene njegove pravice in svoboščine po Konvenciji (gl. Klass in drugi v. Nemčija, sodba s 6. septembra 1978, serija A št. 28, str. 29, odstavek 64). Vendar pa 14. člen zahteva pravno sredstvo v domačem pravo le glede zatrjevane kršitve, je iztožljiva v smislu  Konvencije (gl. Boyle in Rice v. Združeno kraljestvo, sodba s 27. aprila 1988,  Serija A št. 131, str. 23, odstavek 52). Zato je smisel določbe v tem, da zagotovi obstoj učinkovitega pravnega sredstva  z vsebino«razlog za pritožbo«  in da zagotovi primerno  odškodnino (gl. Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 157, ESČP 2000-XI).
40.    Sodišče tudi opozarja, da obstoj dejanske kršitve kakšne druge določbe Konvencije (»vsebinske« določbe) ni prvi predpogoj za uporabo 13. člena (gl. sodbo v zadevi Klass in drugi s 6. septembra 1978, serija A št. 28, str. 29, odstavek 64). Dejstvo, da na koncu trditve pritožnice niso bile utemeljene, ne preprečuje, da bi njen zahtevek bil iztožljiv za namen 13. člena Konvencije (gl. Kaya v. Turčija, sodba z 19. februarja 1998, Poročilo o sodbah in sklepih 1998-I, str. 330-1, odstavek 107).
41.    V obravnavanem primeru je Sodišče ugotovilo, da je bil pritožničin zahtevek po prvem odstavku 6. člena dopusten, čeprav neutemeljen. Očitek pritožnice je bil torej podkrepljen, čeprav je Sodišče ugotovilo, da trajanje postopka pred domačimi sodišči ni kršilo pravice do  sojenja v razumnem roku. Posledično je pritožnica po 13. členu imela pravico do zagotovitve pravnega sredstva s strani domačih organov, s katerim bi se ugotovilo, ali je bil kazenski postopek zoper njo pretirano dolg.
42.    Sodišče ugotavlja, da je ugovore in trditve, ki jih je predložila Vlada, zavrnilo v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka.
43.    Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljal svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.  

II.    UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

44.    41. člen Konvencije določa:
»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«
A.    Škoda  

45.    Pritožnica je zahtevala 7.500 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo.
46.    Vlada je zahtevku oporekala.
47.    Upoštevaje ugotovitev, da postopek, v katerem je bila udeležena pritožnica, ni bil nerazumno dolg, Sodišče šteje, da že ugotovitev, da je prišlo do kršitve 13. člena, predstavlja zadostno zadoščenje in zato v zvezi s tem ne dodeli nikakršne denarne odškodnine.

B.     Stroški

48.    Pritožnica je zahtevala tudi približno 1.180 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.
49.    Vlada je zahtevku oporekala po višini.
50.    V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožničini odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar se tiče dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožnici razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.

C.    Zamudne obresti

51.    Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1.    razglaša, da je pritožba dopustna;
2.    razsoja, da ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije;
3.    razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;
4.    razsoja:
a.    da mora tožena država pritožnici v treh mesecih od dne, ko postane po drugem odstavku 44. člena Konvencije sodba dokončna, plačati 1.000 EUR (tisoč eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek;
b.    da se po izteku navedenih treh mesecev do plačila obračunajo na navedene zneske linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke;
5.     zavrne v preostalem delu pritožničin zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Sodba je napisana v angleščini in pisno notificirana 27. julija 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Roderick Liddell                                                John Hedigan
sodni tajnik                                                      predsednik senata

Vincent Berger
sodni tajnik