Iskalnik odločb ESČP

Dne 25.novembra 2008 je senat Evropskega sodišča za človekove pravice (tretja sekcija) v sestavi:
Josep Casadevall, predsednik senata,
Elisabet Fura-Sandström,
Boštjan M. Zupančič,
Alvina Gyulumyan,
Egbert Myjer,
Ineta Ziemele,
Ann Power, sodniki,
in Santiago Quesada, sodni tajnik,
ob upoštevanju gornje pritožbe, ki je bila vložena 23. marca 2006,
po posvetovanju sklenilo, kot sledi:
DEJSTVA
1. Pritožnik gospod Jusuf Nezirović je slovenski državljan, ki je bil rojen leta 1961 in živi v Trbovljah. Pred Sodiščem ga je zastopal gospod Boštjan Verstovšek, odvetnik iz Celja.
A. Okoliščine zadeve
2. Dejstva v zadevi, kot jih je posredoval pritožnik, je mogoče povzeti, kot sledi.
Glavni postopek
3. Dne 12. oktobra 1999 se je pritožnik poškodoval v nesreči pri delu. Pritožnikov delodajalec je imel sklenjeno zavarovanje pri zavarovalnici ZT.
4. Dne 12. septembra 2001 je pritožnik pri Okrožnem sodišču v Ljubljani sprožil civilni postopek proti zavarovalnici ZT in zahteval plačilo odškodnine v višini 8.590.967 slovenskih tolarjev (približno 35.800 eurov).
Med 1. oktobrom 2001 in 19. januarjem 2006 je pritožnik sedemkrat vložil pripravljalne vloge in/ali predlagal dokaze.
Med 3. septembrom 2003 in 21. septembrom 2005 je štirikrat zaprosil, da sodišče razpiše narok za glavno obravnavo. V dopisih, ki jih je sodišče poslalo pritožniku 11. septembra 2003 in 28. junija 2004, je sodnik pojasnil, da njegova zadeva še ni na vrsti za obravnavo.
Med 15. decembrom 2004 in 27. septembrom 2006 je sodišče opravilo štiri glavne obravnave. En narok, razpisan za 25. november 2005, je bil preložen na predlog pritožnika.
Med postopkom je sodišče določilo izvedenca medicinske stroke. Sodišče je od določenega izvedenca zahtevalo dodatno mnenje.
Dne 27. septembra 2006 je sodišče odločilo, da sodba izide pisno. Sodba, ki je v delu ugodila zahtevek pritožnika, je bila pritožniku vročena 16. novembra 2006.
5. Dne 30. novembra 2006 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Ljubljani.
Dne 9. maja 2007 je sodišče v delu ugodilo pritožbi pritožnika in zvišalo znesek dosojene odškodnine.
Sodba je bila pritožniku vročena 31. maja 2007.
6. Dne 22. junija 2007 je pritožnik vložil revizijo na Vrhovno sodišče.
7. Dne 22. avgusta 2007 je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo pritožnikov predlog za popravek domnevne vsebinske napake v sodbi.
Zdi se, da postopek pred Vrhovnim sodiščem še ni končan.
Postopek po zakonu iz leta 2006
8. Dne 27. februarja 2008, ko je postopek tekel pred Vrhovnim sodiščem, je pritožnik na podlagi 6. člena Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. list RS, št. 49/2006; v nadaljevanju: zakon iz leta 2006) vložil nadzorstveno pritožbo na Okrožno sodišče v Ljubljani. V nadzorstveni pritožbi je pritožnik navedel, da se je postopek začel 12. septembra 2001 in da še vedno traja. Posledično je bila kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku. Zahteval je, da se postopek, ki teče na podlagi vložene revizije, pospeši in da sodišče izda odločbo najkasneje do konca leta 2008.
V zvezi z nadzorstveno pritožbo v spisu ni nikakršne odločbe.
9. Dne 27. marca 2008 je pritožnik na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil novo nadzorstveno pritožbo, v kateri je natančneje opisal obravnavo svoje zadeve pred sodišči in trdil, da je bila kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku.
10. Dne 10. aprila 2008 je predsednik Vrhovnega sodišča, kateremu mu je bila nadzorstvena pritožba odstopljena, le-to zavrnil na podlagi petega odstavka 6. člena zakona iz leta 2006. Ugotovil je, da je bila zadeva Vrhovnemu sodišču predložena 13. decembra 2007. Upoštevaje ukrepe, ki so mu na voljo po zakonu iz leta 2006, je ugotovil, da postopka ni mogoče pospešiti. Vendar pa je dodal, da so bili z namenom odprave sistemskih zamud na Vrhovnem sodišču sprejeti ukrepi v obliki zaposlitev dodatnih sodnikov in strokovnih sodelavcev.
11. Dne 25. aprila 2008 je pritožnik, ob sklicevanju na iste razloge kot v nadzorstveni pritožbi, na Vrhovno sodišče vložil rokovni predlog. Zahteval je, naj se o zadevi odloči v roku enega meseca.
12. Dne 9. maja 2008 je predsednik Vrhovnega sodišča, sklicujoč se na ugotovitve iz sklepa o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe, na podlagi tretjega odstavka 11. člena zakona iz leta 2006 zavrnil rokovni predlog kot neutemeljen.
B. Upoštevno domače pravo
1. Projekt Lukenda
13. Po sodbi v zadevi Lukenda proti Sloveniji (št. 23032/02, 6. oktober 2005) in odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-65/05 (22. september 2005), ki sta državo Slovenijo zavezala k vzpostavitvi pogojev, v katerih je treba zagotoviti pravico do sojenja v razumnem roku, je slovenska Vlada 12. decembra 2005 sprejela Skupni državni program odprave sodnih zaostankov, tako imenovani »projekt Lukenda«. Njegov cilj je odprava zaostankov na slovenskih sodiščih in tožilstvih do konca leta 2010 z izvedbo organizacijske in upravljalske prenove sodstva.
2. Zakon iz leta 2006
14. Zakon iz leta 2006 (gl. 8. odstavek zgoraj), katerega priprava je bila del projekta Lukenda, je slovenski Parlament sprejel 26. aprila 2006. V Uradnem listu je bil objavljen 12. maja 2006, veljati pa je začel 17. maja 2006. 1. januarja 2007 se je začel uporabljati, kar pomeni, da se je od tega dne dalje dejansko tudi uporabljal.
15. 3. člen zakona iz leta 2006 predpisuje dve pospešitveni pravni sredstvi – nadzorstveno pritožbo in rokovni predlog – ter, v končni fazi, tudi zahtevo za pravično zadoščenje za škodo, nastalo zaradi nepotrebnega odlašanja.
16. 4. člen določa merila, ki jih morajo upoštevati nacionalni organi pri oceni takih pritožb:

4. člen - Merila za odločanje
»Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko.«

17. Nadzorstveno pritožbo urejata 5. in 6. člen, ki v zadevnem delu določata:

5. člen - Nadzorstvena pritožba
»(1) Če stranka meni, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem, lahko pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži pisno nadzorstveno pritožbo, o kateri odloča ... predsednik sodišča (v nadaljnjem besedilu: predsednik sodišča).
(2) Nadzorstvena pritožba mora za potrebe odločanja o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja vsebovati naslednje sestavine:
...
navedbo okoliščin ali drugih podatkov v zvezi z zadevo, ki izkazujejo, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem;«

6. člen - Odločitev o nadzorstveni pritožbi
»(1) Če je nadzorstvena pritožba glede na časovni potek reševanja zadeve, ki je naveden v nadzorstveni pritožbi, očitno neutemeljena, jo predsednik sodišča s sklepom zavrne.
(2) Če nadzorstvena pritožba ne vsebuje obveznih sestavin iz drugega odstavka 5. člena tega zakona, jo predsednik sodišča s sklepom zavrže. Zoper ta sklep ni dovoljena pritožba.
(3) Če ni bil izdan sklep iz prvega ali drugega odstavka tega člena, predsednik sodišča v okviru opravljanja pristojnosti sodne uprave po zakonu, ki ureja sodišča, nemudoma zahteva, da mu … sodnik ali predsednik senata (v nadaljnjem besedilu: sodnik), ki mu je zadeva dodeljena v reševanje, najpozneje v petnajstih dneh po prejemu zahteve predsednika sodišča oziroma po pridobitvi spisa, če je to potrebno za izdelavo poročila, posreduje poročilo o razlogih za trajanje postopka v zadevi. Poročilo vključuje opredelitev glede meril iz 4. člena tega zakona ter mnenje, v kakšnem roku bi lahko zadeva bila rešena. Predsednik sodišča lahko zahteva tudi, da mu sodnik posreduje tudi spis zadeve, če oceni, da ga mora pregledati glede na strankine navedbe v nadzorstveni pritožbi.
(4) Če sodnik pisno obvesti predsednika sodišča, da bodo v roku, ki ni daljši od štirih mesecev od prejema nadzorstvene pritožbe, opravljena ustrezna postopkovna dejanja oziroma izdana odločba, predsednik sodišča o tem obvesti stranko in s tem zaključi obravnavanje nadzorstvene pritožbe.
(5) Če predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče ne odlaša nepotrebno z odločanjem v zadevi, nadzorstveno pritožbo s sklepom zavrne.
(6) Če predsednik sodišča … glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v zadevi, glede na stanje in naravo zadeve s sklepom odredi rok za opravo določenih postopkovnih dejanj, lahko pa glede na okoliščine zadeve, zlasti če je zadeva nujna, odredi tudi njeno prednostno reševanje. Če odredi, da mora sodnik opraviti ustrezna postopkovna dejanja, določi tudi rok za njihovo opravo, ki ne sme biti krajši od petnajst dni in ne daljši od šestih mesecev, in primeren rok, v katerem mora sodnik poročati o opravljenih dejanjih.
(7) Če predsednik sodišča ugotovi, da je do nepotrebnega odlašanja z odločanjem v zadevi prišlo zaradi preobremenjenosti ali daljše odsotnosti sodnika, lahko odredi, da se zadeva predodeli. Lahko predlaga tudi dodelitev dodatnega sodnika na sodišče ali odredi izvedbo drugih ukrepov v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo.
...«

18. 8. in 11. člen določata rokovni predlog in ukrepe, ki jih lahko sprejme sodišče, ki obravnava rokovni predlog. V zadevnem delu določata, kot sledi:
8. člen - Rokovni predlog
»(1) Če predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo po prvem ali petem odstavku 6. člena tega zakona ali če nanjo ne odgovori stranki v dveh mesecih, ali če v tem roku ne pošlje obvestila iz četrtega odstavka 6. člena tega zakona ali če v rokih iz obvestila ali sklepa predsednika sodišča niso bila opravljena ustrezna postopkovna dejanja, lahko stranka pri sodišču, ki obravnava zadevo, vloži rokovni predlog iz razloga po prvem odstavku 5. člena tega zakona.
...
(3) Stranka sme vložiti rokovni predlog v 15 dneh po prejemu sklepa ali po poteku rokov iz prvega odstavka tega člena.«

9. člen - Pristojnost za odločanje
(1) Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava okrajno sodišče, okrožno sodišče ali drugo sodišče prve stopnje, je pristojen predsednik višjega sodišča, v katerega sodno območje spada okrajno, okrožno ali drugo sodišče prve stopnje.
(2) Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava višje sodišče ali sodišče s položajem višjega sodišča, je pristojen predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
(3) Za odločanje o rokovnem predlogu glede zadev, ki jih obravnava Vrhovno sodišče Republike Slovenije, je pristojen predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
(4) Z letnim razporedom se lahko določijo drugi sodniki, ki bodo namesto ali poleg predsednikov sodišč iz prejšnjih odstavkov odločali o rokovnih predlogih.

11. člen – Odločitev o rokovnem predlogu
...
(3) Če predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena tega zakona ugotovi, da sodišče ne odlaša nepotrebno z odločanjem v zadevi, rokovni predlog s sklepom zavrne.
...
(5) ) Predsednik sodišča mora o rokovnem predlogu odločiti v 15 dneh po njegovem prejemu.«

19. 15. člen predpisuje pogoje, pod katerimi je mogoče vložiti zahtevo za pravično zadoščenje, 16. člen pa določa ureja odškodnino in merila za njeno določitev:
15. člen - Pravično zadoščenje
 »(1) Če je stranka vložila nadzorstveno pritožbo, ki ji je bilo ugodeno ali rokovni predlog, lahko zahteva pravično zadoščenje po tem zakonu.
...«
16. člen - Denarna odškodnina
»(1) Denarna odškodnina se izplača za nepremoženjsko škodo, povzročeno zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Republika Slovenija objektivno odgovarja za povzročeno škodo.
(2) Denarna odškodnina za posamezno pravnomočno rešeno zadevo se prizna v znesku od 300 eurov do 5.000 eurov.
(3) Pri določitvi višine odškodnine se upoštevajo merila iz 4. člena tega zakona, zlasti pa zapletenost zadeve, ravnanje države, ravnanje same stranke in pomen zadeve za stranko.«

20. 19. in 20. člen urejata postopek glede pravičnega zadoščenja:

19. člen - Postopek pri Državnem pravobranilstvu
»(1) Postopek za uveljavitev zahtevka za pravično zadoščenje, kadar je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona, stranka prične z vložitvijo predloga za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu, zaradi sporazuma o vrsti oziroma višini pravičnega zadoščenja. Ta predlog stranka lahko vloži v devetih mesecih po pravnomočni rešitvi njene zadeve...«
20. člen - Postopek pred sodiščem
»(1) Če na predlog za poravnavo ni dosežen sporazum po 19. členu tega zakona ali če Državno pravobranilstvo in stranka ne dosežeta sporazuma v treh mesecih od vložitve predloga, lahko stranka vloži tožbo za povrnitev škode.
(2) Tožba za povrnitev škode zoper Republiko Slovenijo se vloži najpozneje v 18 mesecih po pravnomočni rešitvi strankine zadeve.
...«
2. Zakon o pravdnem postopku
21. Zadevne določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 83/2001) določajo:
319. člen
»Sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe.
...«
333. člen
»Zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, se smejo stranke pritožiti v petnajstih dneh od vročitve prepisa sodbe...
Pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.«

367. člen
»Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, lahko stranke vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe.«
PRITOŽBI
22. Pritožnik se je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije pritožil, da je bilo trajanje civilnega postopka – zlasti pred sodiščem prve stopnje – predolgo. Smiselno se je 13. členu Konvencije pritožil, da so pravna sredstva, ki jih je imel na razpolago v zvezi s pritožbo glede trajanjem postopka, neučinkovita. Kar zadeva slednje, je pritožnik trdil, da bi bilo od njega nerazumno pričakovati, da vloži pospešitvena pravna sredstva med postopkom na drugi stopnji, saj je do zamud prišlo, preden se je zakon iz leta 2006 začel uporabljati. Poleg tega so nerazumni zaostanki v sodnih postopkih v Sloveniji sistemski problem, ki ga z zakonom iz leta 2006 ni mogoče rešiti.
PRAVO
23. Pritožnik se je po prvem odstavku 6. člena Konvencije pritožil zaradi trajanja civilnega postopka. Prvi odstavek 6. člena Konvencije v ustreznem delu določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«

24. Nadalje se je pritožil, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita.
13. člen Konvencije določa, kot sledi:

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

25. V svoji vlogi z dne 9. oktobra 2006 je generalni državni pravobranilec obvestil Sodišče, da je bil po sodbi Sodišča v zadevi Lukenda (navedena zgoraj), ki državo Slovenijo zavezuje k sprejetju primernih pravnih ukrepov in administrativnih praks z namenom zagotovitve pravice do sojenja v razumnem roku, 26. aprila 2006 sprejet zakon iz leta 2006, ki se začne uporabljati 1. januarja 2007.
26. Sodišče ponovno poudarja, da pravilo izčrpanja notranjih pravnih sredstev iz 35. člena Konvencije zavezuje tiste, ki želijo državo tožiti pred mednarodnim sodiščem, da najprej uporabijo pravna sredstva, ki jih ponuja nacionalni pravni sistem. Posledično državam pred mednarodnim organom ni treba odgovarjati za svoja dejanja, preden so imele priložnost, da zadeve uredijo znotraj svojega pravnega sistema. Pravilo temelji na domnevi, izraženi v 13. členu (s katerim je tesno povezano), da za zatrjevano kršitev posameznikove s Konvencijo zavarovane pravice obstaja učinkovito pravno sredstvo v okviru domačega pravnega sistema (gl., med drugim, Aksoy proti Turčiji, 18. december 1996, odstavek 51, Poročila o sodbah in sklepih 1996-VI).
27. V zvezi s pravnimi sredstvi, ki so na razpolago po zakonu iz leta 2006, Sodišče ugotavlja, da lahko vlagatelj med postopkom na prvi in drugi stopnji uporabi nadzorstveno pritožbo, kadar oceni, da sodišče po nepotrebnem odlaša z odločanjem. Če predsednik sodišča zavrne nadzorstveno pritožbo ali pa, med drugim, vlagatelju ne odgovori v dveh mesecih, lahko ta s sklicevanjem na iste razloge vloži rokovni predlog pri sodišču, ki obravnava zadevo. O rokovnem predlogu odloči predsednik višjega sodišča. Ta mora odločiti o rokovnem predlogu v petnajstih dneh po prejemu (gl. odstavka 17-18 zgoraj).
28. Kar zadeva postopek pred Vrhovnim sodiščem, lahko vlagatelj uporabi nadzorstveno pritožbo in rokovni predlog z namenom pospešitve postopka. Iz besedila zakona iz leta 2006 se zdi, da o obeh odloča predsednik Vrhovnega sodišča (gl. odstavka 17-18 zgoraj).
29. Poleg navedenih pospešitvenih sredstev zakon iz leta 2006 zagotavlja možnost pridobitve zadoščenja prek kompenzacijskega pravnega sredstva, namreč z vložitvijo zahteve za pravično zadoščenje. Glede slednje iz členov 15, 19 in 20 zakona iz leta 2006 izhaja, da mora stranka za to, da bi lahko vložila zahtevo za pravično zadoščenje, kumulativno izpolniti dva pogoja. Prvič, med postopkom na prvi in/ali drugi stopnji je moral pritožnik učinkovito uporabiti nadzorstveno pritožbo ali vložiti rokovni predlog, ne glede na njegov izid. Drugič, postopek mora biti pravnomočno končan (gl. odstavka 19-20 zgoraj). Zahteva po »pravnomočnosti« zadeve se načeloma nanaša na končno odločbo, proti kateri ni več rednega pravnega sredstva: to bo navadno odločba sodišča prve stopnje, v primeru vložene pritožbe pa odločba sodišča druge stopnje (gl. odstavek 21 zgoraj).
Zdi se, da zahteva za pravično zadoščenje za trajanje postopka pred Vrhovnim sodiščem ni na voljo.
30. Sodišče opaža, da je bil namen pravnih sredstev, uvedenih z zakonom iz leta 2006, ravno v tem, da se slovenskim oblastem zagotovi možnost, da odpravijo kršitve zahteve po »razumnem roku« na domači ravni. Sodišče nadalje ponovno poudarja, da pritožnika oziroma pritožnice zgolj dejstvo, da je vložil oziroma vložila pritožbo pred začetkom uporabe zakona iz leta 2006, ne odvezuje od izčrpanja pravnih sredstev, ki so na razpolago po zakonu iz leta 2006 (gl. zadevo Korenjak proti Sloveniji (sklep), št. 463/03, odstavki 63-61, 15. maj 2007). Ugotavlja, da je v predhodno razsojenih zadevah proti Sloveniji ugotovilo, da se je od pritožnikov zahtevalo, da najprej uporabijo pospešitvena pravna sredstva, kadar so postopki še tekli na sodišču prve ali druge stopnje (gl. zadevo Korenjak, navedeno zgoraj), in da se je od njih prav tako zahtevalo, da uporabijo kompenzacijsko pravno sredstvo ob pogoju, da so po izčrpanju pospešitvenih pravnih sredstev do njega imeli razumno hiter dostop (Žunič proti Sloveniji (sklep), št. 24342/04, odstavki 43-55, 18. oktober 2007).
31. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče zapaža, da je postopek na prvi stopnji trajal več kot pet let in da se je končal pred začetkom uporabe zakona iz leta 2006. Postopek na drugi stopnji se je začel 30. novembra 2006 in končal 9. maja 2007, kar je približno štiri mesece po začetku uporabe zakona iz leta 2006. S tem dnem je bila zadeva »pravnomočno končana«. Naknadno se je postopek nadaljeval po reviziji, ki je izredno pravno sredstvo, in še vedno teče pred Vrhovnim sodiščem.
32. Sodišče zapaža, da je v obravnavani zadevi do zatrjevanega prekomernega odlašanja prišlo v postopku na prvi stopnji. Ugotavlja, da bi bil moral pritožnik za to, da bi lahko zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je nastala kot posledica teh zamud, v skladu z zahtevo iz 15. člena zakona iz leta 2006 v postopku pred sodiščem druge stopnje uporabiti pospešitvena pravna sredstva. Ker pritožnik ni uporabil pospešitvenih pravnih sredstev v postopku na drugi stopnji, čeprav je to storil v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ni mogel zahtevati pravičnega zadoščenja. Sodišče mora torej ob upoštevanju njegovih navedb (gl. odstavek 22 zgoraj) ugotoviti, ali je bil za zadostitev pogojem iz prvega odstavka 35. člena Konvencije dolžan izčrpati ta pravna sredstva.
33. V zvezi s tem, sodišče zahteve, da je treba pred vložitvijo odškodninskega zahtevka izčrpati pospešitvena pravna sredstva, ne šteje za nerazumno. Ponovno poudarja, da je pravno sredstvo, namenjeno pospešitvi postopka z namenom, da se prepreči njegovo pretirano trajanje, najbolj učinkovita rešitev. Takšno pravno sredstvo ima nesporne prednosti pred pravnim sredstvom, ki zagotavlja zgolj odškodnino, saj dodatno preprečuje kršitve zahteve po razumnem roku (gl. zadevo Scordino proti Italiji (št. 1) [GC], št. 36813/97, odstavek 183, ESČP 2006-...).
34. Ob tem Sodišče ne more mimo ugotovitve, da je sicer zahteva po uporabi pospešitvenih pravnih sredstev v nekaterih mejnih primerih, ko je do glavnih zamud prišlo pred začetkom uporabe zakona iz leta 2006, nekoliko formalistična. Kljub temu pa ugotavlja, da države uživajo določeno stopnjo samostojnosti glede načina zagotavljanja domačih pravnih sredstev v zvezi z zahtevo po »razumnem roku« (gl. zadevo Scordino, navedeno zgoraj, 189. odstavek) in da zakon iz leta 2006 ne zahteva, da je upravičenec oziroma upravičenka pri uporabi pospešitvenih pravnih sredstev uspešen oziroma uspešna. Mora jih zgolj uporabiti in lahko po tem, ko je postopek pravnomočno končan, zahteva odškodnino zaradi trajanja postopka do njegovega »pravnomočnega zaključka« (gl. zadevo Žunič, navedeno zgoraj, odstavek 49).
35. Upoštevaje zgoraj navedeno Sodišče ocenjuje, da je tudi v primerih, ko je do zamud prišlo pred začetkom uporabe zakona iz leta 2006, odškodninski zahtevek načeloma mogoče šteti za učinkovito pravno sredstvo (gl. zadevo Žunič, navedeno zgoraj), če je imel pritožnik imel resnično možnost, da zadosti pogojem za njegovo vložitev, vključno z uporabo pospešitvenih pravnih sredstev, kot to zahteva 15. člen.
36. Tako je treba ugotoviti, ali je pritožnik v obravnavani zadevi imel možnost, da v okviru štirih mesecev med datumom začetka uporabe zakona iz leta 2006, to je med 1. januarjem 2007, in »pravnomočnim zaključkom« zadeve, to je zaključkom postopka na drugi stopnji 9. maja 2007, zadosti zahtevi iz 15. člena.
37. V zvezi s tem Sodišče ugotavlja, da je načrt za vzpostavitev novih pravnih sredstev v zvezi s trajanjem postopkov bil pripravljen že decembra 2005, ko je bil sprejet tako imenovani projekt Lukenda. Zakon iz leta 2006 je bil objavljen v Uradnem listu 12. maja 2006 in je bila njegova vsebina, vključno s spornim pogojem, od tega dne znana javnosti. 1. januarja 2007 se je zakon začel uporabljati z učinkom erga omnes.
38. Sodišče zato šteje, da je potrebno obravnavano situacijo razlikovati od primerov, v katerih se je učinkovito pravno sredstvo vzpostavilo kot posledica razvoja sodne prakse domačih sodišč (gl. zadevi Broca in Texier-Micault proti Franciji, št. 27928/02 in 31694/02, odstavek 20, 21. oktober 2003, in Di Sante proti Italiji (sklep), št. 56079/00, 24. junij 2004). Sodišče meni, da je razumno domnevati, da je bil zakon iz leta 2006 javno znan od 12. maja 2006 in da so se morali pritožniki, zlasti tisti, ki so jih zastopali odvetniki, zavedat veljavnosti zakona iz leta 2006 na dan, ko se je začel uporabljati, torej na 1. januar 2007.
39. V luči zgoraj navedenega Sodišče ocenjuje, da je v obravnavani zadevi od 1. januarja 2007 dalje pritožnik poznal ali bi bil moral poznati zahtevo po vložitvi nadzorstvene pritožbe in, pod določenimi pogoji, rokovnega predloga. Vendar kljub temu v postopku na drugi stopnji teh pravnih sredstev ni uporabil.
40. Sodišče ne želi razglabljati o možnem razpletu postopka, ki bi bil voden na podlagi vloženih pospešitvenih pravnih sredstev, do katerega pa ni prišlo zaradi opustitve pritožnikovega ravnanja. Omejilo se bo na ugotovitev, upoštevaje dejstvo, da se je postopek na drugi stopnji končal 9. maja 2007, da bi bil imel pritožnik razumne možnosti za zadostitev pogojem za vložitev odškodninskega zahtevka, če bi pravilno in brez odlašanja uporabil pospešitvena pravna sredstva (gl. 27. in 29. odstavek zgoraj).
41. Na koncu Sodišče ugotavlja, da mora pritožnik v situaciji, kot je obravnavana, konstruktivno poskušati izčrpati pospešitveno pravno sredstvo, če ne zaradi drugega, zaradi zagotovitve svojega dostopa do odškodninskega zahtevka. V obravnavani zadevi pritožnik tega ni storil, niti ni navedel prepričljive razlage za svojo opustitev. Ta del pritožbe je treba zato v skladu s prvim odstavkom 35. člena Konvencije zavrniti zaradi neizčrpanja notranjih pravnih sredstev.
42. Kar zadeva postopek pred Vrhovnim sodiščem, ki se je nadaljeval po »pravnomočni rešitvi« zadeve, Sodišče ugotavlja, da mu ob odsotnosti dostopnosti zahtevka za pravično zadoščenje ni treba presojati, ali je pospešitvena pravna sredstva, ki jih je pritožnik uporabil, mogoče šteti za učinkovita, kajti ta del pritožbe je v vsakem primeru treba zavrniti kot očitno neutemeljen. Sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da je postopek pred Vrhovnim sodiščem kljub temu, da še ni končan, trajal na eni stopnji sojenja eno leto in pet mesecev, česar ni mogoče šteti kot nerazumno dolgo. Iz tega sledi, da je treba ta del pritožbe skladno s tretjim odstavkom 35. člena Konvencije zavrniti kot očitno neutemeljen.
43. Upoštevaje zgoraj navedeno je treba pritožnikovo pritožbo po 13. členu, da pravna sredstva, ki jih je imel na razpolago glede nerazumno dolgega postopka, niso bila učinkovita, v skladu s tretjim odstavkom 35. člena Konvencije razglasiti kot očitno neutemeljeno (gl. zadevo Žunič, navedeno zgoraj, odstavek 55).
44. Pritožbo je zato treba po četrtem odstavku 35. člena Konvencije zavrniti.
Iz teh razlogov Sodišče soglasno
odloča, da je pritožba nedopustna.

    Santiago Quesada                                              Josep Casadevall
     sodni tajnik                                                      predsednik senata