Iskalnik odločb ESČP

v zadevi Nose proti Republiki Sloveniji,
je Evropsko sodišče za človekove pravice (Tretja sekcija)  v senatu, ki so ga sestavljali:
G. C. BIRSAN, Predsednik
G. B.M. ZUPANČIČ,
G. V. ZAGREBELSKY
Ga. A. GYULUMYAN
G. DAVID THOR BJÖRGVINSSON,
Ga. I. ZIEMELE
Ga. I. BERRO-LEFEVRE,  sodniki,
in G. V.BERGER, kot sodni tajnik Sekcije
na zasedanju za zaprtimi vrati 30. november 2006 ,
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

    1. Zadeva izvira iz pritožbe (št. 21675/02) zoper Republiko Slovenijo, ki jo je slovenski državljan, g. Jožef Nose (»pritožnik«), vložil na Sodišču v skladu s členom 34 Konvencije za zaščito človekovih pravic in temeljnih svoboščin (»Konvencija«)  22. maja. 2002.
    2. Pritožnika je od 11. julija 2006 zastopala odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (»Vlada«) je zastopal njen zastopnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
    3. Pritožnik v skladu s členom 6 § 1 Konvencije zatrjuje, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bil udeležen kot stranka, predolgo. Po vsebini se je prav tako pritožil zaradi pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva v  zvezi s  predolgim trajanjem  postopka (Člen 13 Konvencije).
    4. Dne 14. decembra 2005 je Sodišče sklenilo, da bo Vladi posredovalo pritožbo glede dolžine postopka in pomanjkanja učinkovitega pravnega sredstva s tem v zvezi. V skladu s členom 29 § 3 Konvencije je hkrati sklenilo, da je pritožba dopustna in utemeljena.

DEJSTVA

    5. Pritožnik je bil rojen leta 1953 in živi v Kamniku.
    6. V začetku 90-tih let je pritožnik ustanovil podjetje Hipec d.o.o., ki je kupilo trgovino v Domžalah, Slovenija.  25. novembra 1993 je v stavbi, v kateri je bila trgovina, izbruhnil požar.  Prostori trgovine in njihova vsebina so bili uničeni.  
    7.  Dne 18. avgusta 1995 sta pritožnik in Hipec sprožila pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper pet podjetij, ki so zgradila stavbo, v kateri je imel pritožnik svojo trgovino in so bila odgovorna za vzdrževanje zgradbe.  Zahtevala sta odškodnino v višini 160.770.941,20 tolarjev (približno 670.000 evrov) za uničenje, ki ga je povzročil požar.  
       Od trinajstih obravnav, ki so bile opravljene med 14. februarjem 1996 in 20. septembrom 2000, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnika.  Na obravnavah je sodišče zaslišalo sedem prič.
        Med 23. februarjem 1996 in 14. junijem 2000 je pritožnik vložil štirinajst pripravljalnih spisov in/ali dodatnih dokaznih predlogov.  Umaknil je tožbeni zahtevek zoper dve  obtoženi  osebi.  V tem času so obtoženci vložili sedemindvajset pripravljalnih spisov.  
    V tem času je pritožnik  vložil sedem zahtev za določitev naroka za obravnavo oziroma, da bi sodišče še naprej obravnavalo njegov primer.
    Med postopkom je sodišče imenovalo izvedenca za požarno varnost.  Ker se je prvo imenovani izvedenec preselil na neznani naslov,  je bil imenovan nov izvedenec.  Sodišče je tudi zaslišalo imenovanega izvedenca in zahtevalo, da posreduje dve dopolnil k svojemu mnenju.
       Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, da izda  pisno sodbo.  Sodba, s katero je bil pritožnikov zahtevek zavrnjen, je bila 22. novembra  2000 vročena pritožniku.
    8.  Dne 28. novembra 2000 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Ljubljani.
    Dne 21. avgusta 2001 je pritožnikovo podjetje Hipec d.o.o. prenehalo obstajati in je bilo izbrisano iz Registra podjetij.  
    Dne 22. julija 2002 je sodišče delno ugodilo pritožbi, izločilo del sodbe sodišča na prvi stopnji in zadevo vrnilo v ponovno odločanje na prvo stopnjo.
    9.  Dne 22. januarja 2003 je Okrožno sodišče v Ljubljani opravilo obravnavo v postopku zoper tri obtožene.  
      Med 22. januarjem 2003 in 18. novembrom 2005 je pritožnik vložil devet pripravljalnih spisov in/ali dodatnih dokaznih predlogov.   Obtoženci so vložili sedem pripravljalnih spisov.
     Zaprosil je tudi za prednostno obravnavo v njegovem primeru, v čemer so mu ugodili.  
     Od sedmih obravnav, ki so bile opravljene med 19. marcem 2003 in 18. januarjem 2006, ni bila nobena preložena na zahtevo pritožnika.  
    Med postopkom je sodišče imenovalo izvedenca za požarno varnost.  Sodišče je imenovanega izvedenca zaprosilo za dodatno mnenje.  
    Sodišče je imenovalo tudi izvedenca finančne stroke, ki pa je bil na zahtevo pritožnika izločen, ker je izvedenec sodeloval v kazenski preiskavi po požaru, ki je uničil obravnavano zgradbo.  Sodišče je imenovalo novega izvedenca finančne stroke.
      Na zadnji obravnavi se je sodišče odločilo, da izda  pisno sodbo.  Sodba, s katero je bil pritožnikov zahtevek zavrnjen, je bila 16. februarja 2006 vročena pritožniku.
    10.  Dne 23. februarja 2006 se je pritožnik pritožil na Višje sodišče v Ljubljani.
    Postopek še traja.

PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV ČLENOV 6 § 1 IN 13 KONVENCIJE

    11.  Pritožnik se je pritožil zaradi predolgega trajanja postopka.  Skliceval se je na Člen 6 § 1 Konvencije, ki določa:
»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih….. v razumnem roku odloča …… sodišče.«
    12.  Pritožnik se je po vsebini tudi pritožil, da so bila notranja pravna sredstva, ki so na voljo za predolge pravne postopke v Sloveniji, neučinkovita.  Člen 13 Konvencije se glasi:
« Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

A.  Dopustnost

    13.  Vlada se je sklicevala, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
    14.  Pritožnik je izpodbijal to navedbo in izjavil, da dosegljiva pravna sredstva niso bila   učinkovita.
    15.  Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevama Belinger in Lukenda (Belinger proti Sloveniji, št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. oktober 2005). V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanosti domačih pravnih sredstev, ker je ugotovilo, da pravna sredstva, ki so bila na voljo pritožniku, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda,  da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
    16.  V zvezi z obravnavano zadevo Sodišče ugotavlja, da Vlada ni posredovala nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
    17.  Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu člena 35 § 3 Konvencije.  Prav tako tudi ni nedopustna iz katerihkoli drugih razlogov.  Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.  

B)  Utemeljenost zadeve

     1.  Člen 6  § 1

    18.  Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 18. avgusta 1995, ko je pritožnik sprožil pravdni postopek na Okrožnem sodišču v Ljubljani in se še ni končalo. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, torej traja več kot enajst let in tri mesece na dveh stopnjah sojenja.  Zaradi vračanja primera v odločanje na nižjo stopnjo so sklepe sprejemali na štirih stopnjah.
     19.   Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na  okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril:  zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika v sporu (gl. med številnimi drugimi viri, Frydlender proti Franciji, [GC], št. 30979/96, § 43, ECHR 2000-VII).
    20.  Ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera sodišče najprej ugotavlja, da je sporni postopek  dokaj zapleten.  
    21.   Sodišče nato ugotavlja, da je sodišče na prvi stopnji opravilo skupaj enaindvajset obravnav.  Kljub temu je  prišlo do nekaj občutnih zamud v postopku.  Tako je na primer poteklo eno leto in tri mesece med osmo in deveto obravnavo, ter več kot eno leto in šest mesecev med devetnajsto in dvajseto obravnavo.
    22.   Po preučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in zato ne izpolnjuje zahteve po »razumnem roku«.  
     Zaradi tega je prišlo do kršitve člena 6 § 1.

      2.  Člen 13

    23. Sodišče ponovno poudarja, da člen 13 zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz člena 6 § 1 (glej Kudla proti Poljski, [GC], št. 30210/96, § 156, ECHR 2000-XI). Ob tem poudarja, da so bili ugovori in trditve, ki jih je navedla Vlada, že zavrnjeni v prejšnjih zadevah (glej Lukenda, naveden zgoraj), zato ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi sprejelo drugačno odločitev.
    24. Zato Sodišče meni, da gre v obravnavani zadevi za kršitev člena 13 zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnik mogel pridobiti odločbo, ki bi potrdila njegovo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa člen 6 § 1.

II. UPORABA ČLENA 41 KONVENCIJE

     25. Člen 41 Konvencije določa:

      » Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje«.

A. Škoda

   26. Pritožnik je zahteval 25.000 evrov (EUR) za nepremoženjsko škodo.
   27. Vlada je odškodninskemu zahtevku oporekala.
   28.  Sodišče meni, da je pritožnik gotovo utrpel nepremoženjsko škodo. Na pravični podlagi mu sodišče po tej postavki prisoja 2.400 EUR.

B. Stroški in izdatki

  29. Pritožnik je zahteval tudi 4.000 EUR za stroške in izdatke postopka pred Sodiščem.
  30.  Vlada je zahtevku oporekala po višini.
  31. Glede na sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko in nujno nastali in so bili razumni glede na celoten zahtevek. Sodišče ugotavlja, da je imel pritožnik pravnega zastopnika samo v delu postopka.  Sodišče tudi ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali pritožnika tudi v zadevi Lukenda (glej zgoraj), vložili skoraj 400 pritožb, ki so razen drugačnih dejstev v bistvu enake kot obravnavana pritožba. Zato Sodišče v obravnavani zadevi  ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožniku razumno prisoditi znesek 600 EUR za stroške postopka pred Sodiščem.

C. Zamudne obresti

   32. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po  mejni posojilni  obrestni meri Evropske Centralne Banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

1. razglaša, da je pritožba dopustna;

2. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 6 § 1 Konvencije;

3. razsoja, da je prišlo do kršitve člena 13 Konvencije;

4. razsoja,
    (a) da mora tožena država pritožniku  v roku treh mesecev od dne, ko postane sodba v skladu s členom 44 § 2 Konvencije pravnomočna, plačati 2.400 EUR (dva tisoč štiristo evrov) za nepremoženjsko škodo in 600 EUR (šesto evrov) za stroške in izdatke, skupaj z vsemi morebitnimi pripadajočimi dajatvami;
    (b) da se na navedene zneske od dneva, ko poteče rok navedenih treh mesecev, do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske Centralne Banke za vse zamujeno obdobje, z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

5. zavrne v preostalem delu pritožnikov zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Napisano v angleškem jeziku ter posredovano v pisni obliki 21. decembra 2006, v skladu s členom 77 §§ 2 in 3 Pravil Sodišča.

Vincent BERGER                                                                   Corneliu BIRSAN
Sodni tajnik                                                                                    Predsednik