Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Danijel Pečnik proti Sloveniji
Evropsko sodišče za človekove pravice (peti oddelek) kot senat v sestavi:
    Dean Spielmann, predsednik,
    Mark Villiger,
    Karel Jungwiert,
    Boštjan M. Zupančič,
    Ann Power-Forde,
    Angelika Nußberger,
    André Potocki, sodniki,
in Claudia Westerdiek, sodna tajnica oddelka,
po razpravi, zaprti za javnost, ki je bila 18. septembra 2012,
izreka to sodbo, sprejeto navedenega dne:
POSTOPEK
1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 44135/06) proti Republiki Sloveniji, ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Evropskem sodišču za človekove pravice 27. septembra 2006 vložil slovenski državljan Danijel Pečnik (v nadaljnjem besedilu: pritožnik).
2. Pritožnika je zastopala M. Končan Verstovšek, odvetnica iz Celja. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopal njen zastopnik.
3. Pritožnik je na podlagi prvega odstavka 6. člena konvencije trdil, da so postopki pred domačimi sodišči, v katerih je bil stranka v postopku, trajali predolgo. Na podlagi 13. člena konvencije se je pritožil tudi zaradi neučinkovitega notranjepravnega sredstva.
4. Vlada je bila o pritožbi obveščena 17. januarja 2011 v skladu z drugim odstavkom 54. člena Poslovnika Sodišča.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
5. Pritožnik je bil rojen leta 1949 in živi v Mozirju.
6. Pritožnik je 2. decembra 2002 pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani začel pravdni postopek zaradi izpodbijanja odločbe o zavrnitvi njegove zahteve za invalidsko zavarovanje.
7. 9. junija 2005 je bila opravljena prva obravnava in sodišče je izdalo sodbo, s katero je bila v celoti zavrnjena pritožnikova zahteva. Pritožnik se je pritožil.
8. 23. marca 2006 je Višje delovno in socialno sodišče ugodilo pritožbi in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.
9. Med 15. junijem 2006 in 19. oktobrom 2006 so bile opravljene tri obravnave in imenovan sodni izvedenec.
10. 19. oktobra 2006 je sodišče prve stopnje izdalo sodbo. Tožena stranka se je pritožila.
11. 1. marca 2007 je Višje delovno in socialno sodišče delno ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločba je bila pritožniku vročena 3. aprila 2007.
II.     DOMAČA ZAKONODAJA
12. Za domačo zakonodajo glej sklep Nezirović proti Sloveniji ((dec.) št. 16400/06, 25. november 2008).
PRAVO
I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE
13. Pritožnik se je pritožil, da so postopki, v katerih je bil stranka, trajali predolgo. Skliceval se je na prvi odstavek 6. člena konvencije, ki se glasi:
 "Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče …"
14. Smiselno je pritožnik tudi zatrjeval, da so bila razpoložljiva pravna sredstva pri predolgotrajnih postopkih v Sloveniji neučinkovita.
13. člen konvencije se glasi:
"Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti."
A. Sprejemljivost
15. Sodišče ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena konvencije. Ni nesprejemljiva niti iz katerih koli drugih razlogov (glej Maksimovič proti Sloveniji, št. 28662/05, 22. junij 2010, 21.–24. odstavek). Torej jo je treba razglasiti za sprejemljivo.
B. Utemeljenost
1. Prvi odstavek 6. člena
16. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 2. decembra 2002, na dan, ko je pritožnik začel postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani, in končalo 3. aprila 2007, na dan, ko je bila pritožniku vročena sodba Delovnega in socialnega sodišča z dne 1. marca 2007. Torej je na dveh sodnih stopnjah trajalo štiri leta in štiri mesece.
17. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumno trajanje postopka presojati glede na okoliščine zadeve in s sklicevanjem na ta merila: zapletenost zadeve, ravnanje pritožnika in ustreznih organov ter pomen zadeve za pritožnika v sporu (glej med številnimi drugimi zadevami Frydlender proti Franciji [VS], št. 30979/96, 43. odstavek, ESČP 2000-VII).
18. Sodišče po pregledu vsega gradiva, ki mu je bilo predloženo, in ob upoštevanju svoje sodne prakse (glej Ribič proti Sloveniji, št. 20965/03, 28.–33. odstavek, 19. oktober 2010; Cvetrežnik proti Sloveniji, št. 75653/01, 16.–18. odstavek, 30. marec 2006, in Pažon proti Sloveniji, št. 17337/02, 16.–18. odstavek, 6. april 2006) meni, da je bilo trajanje postopka v obravnavanem primeru predolgo in da zahteva za "razumni rok" ni bila izpolnjena.
19. Torej je bil kršen prvi odstavek 6. člena.
2. 13. člen
20. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen zagotavlja učinkovito pravno sredstvo pred domačim organom za zatrjevano kršitev zahteve po prvem odstavku 6. člena, da se zadeva obravnava v razumnem roku (glej Kudła proti Poljski [VS], št. 30210/96, 156. odstavek, ESČP 2000-XI). Sodišče glede na svoje ugotovitve v zadevi Maksimovič proti Sloveniji (navedeno zgoraj, 29. in 30. odstavek) meni, da je bil pri obravnavani zadevi kršen 13. člen, saj v domači zakonodaji ni bilo pravnega sredstva, s katerim bi pritožnik lahko dosegel odločitev sodišča, ki bi potrdila njegovo pravico do obravnave zadeve v razumnem roku, kot je določeno v prvem odstavku 6. člena.
II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
21. 41. člen konvencije določa:
"Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje."
A. Škoda
22. Pritožnik je zahteval 6.000 EUR za nepremoženjsko škodo.
23. Vlada je zahtevek izpodbijala.
24. Sodišče meni, da je pritožnik imel nepremoženjsko škodo. Po načelu pravičnosti mu na tej podlagi prisoja 2.000 EUR.
B. Stroški in izdatki
25. Pritožnik je zahteval tudi 2.825 EUR za stroške in izdatke, ki so nastali v postopku pred Sodiščem. Zahtevku je bil priložen stroškovnik.
26. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov in izdatkov le, če dokaže, da so dejansko nastali in bili neizogibni ter da je njihov znesek razumen. V obravnavani zadevi Sodišče ugotavlja, da je pritožnikov zastopnik zaračunal 2.380 EUR za sestavo pritožbe, predložene Sodišču. Sodišče ugotavlja, da je pritožnikov zastopnik podvojil višino svojih stroškov zaradi zastopanja pred mednarodnim sodiščem, kar se Sodišču zdi precej nerazumno, saj je pri nastopanju pred Sodiščem lahko uporabljal slovenski jezik. Sodišče ocenjuje za razumno, da se na tej podlagi pritožniku prisodi znesek 1.000 EUR, zvišan za morebitni davek, ki se obračuna pritožniku.
C. Zamudne obresti
27. Po mnenju Sodišča je primerno, da zamudne obresti temeljijo na mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, ki se ji dodajo tri odstotne točke.
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE
1.    soglasno razglaša, da je pritožba sprejemljiva;

2.    razsoja s šestimi glasovi proti enemu, da je bil kršen 6. člen konvencije;

3.    razsoja s šestimi glasovi proti enemu, da je bil kršen 13. člen konvencije;

4.    razsoja s šestimi glasovi proti enemu,
a) da mora tožena država v treh mesecih plačati ta zneska:
(i) 2.000 EUR (dva tisoč evrov) za nepremoženjsko škodo in morebitni davek;
ii) 1.000 EUR (tisoč evrov) za stroške in izdatke ter morebitni davek, obračunan pritožniku;
b) da se za navedena zneska od dneva poteka treh mesecev do plačila obračunajo linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji mejne posojilne obrestne mere Evropske centralne banke, za vse zamujeno obdobje z dodanimi tremi odstotnimi točkami;

5.    soglasno zavrača preostali del zahtevka pritožnika za pravično zadoščenje.
Sestavljeno v angleškem jeziku in 18. oktobra 2012 poslano v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

    Claudia Westerdiek                                              Dean Spielmann
    sodna tajnica                                                       predsednik senata

Skladno z drugim odstavkom 45. člena konvencije in drugim odstavkom 74. člena Poslovnika Sodišča je tej sodbi priloženo ločeno mnenje sodnice Power-Forde.
D. S.
C. W.

LOČENO ODKLONILNO MNENJE SODNICE POWER-FORDE
Ne strinjam se z večinsko ugotovitvijo kršitve pritožnikove pravice do sojenja v ''razumnem roku''. V ločenem mnenju v zadevi Barišič proti Sloveniji (32600/05) sem navedla razloge, zaradi katerih ne morem sprejeti sedanjega ''preveč splošnega pristopa'' Sodišča pri obravnavanju zahtev glede ''dolžine trajanja postopka''.

Iz razlogov, ki sem jih tam navedla, in glede na odsotnost podrobne obravnave tega, kar se je dejansko dogajalo na državni ravni, ter ob dejstvih, kakor izhajajo iz sodbe, se ne morem strinjati z ugotovitvijo, da je bila konvencija kakor koli kršena.