Iskalnik odločb ESČP

Evropsko sodišče za človekove pravice (tretji oddelek) dne 9. novembra 2006 na seji senata v sestavi:
g. J. HEDIGAN, predsednik,
g. B.M. ZUPANČIČ,
g. C. BIRSAN,
ga. A. Gyulumyan,
g. E. Myjer,
g. DAVID THOR BJORGVINSSON,
ga. I. BERRO-LEFEVRE, sodniki,
in g. V. BERGER, sodni tajnik oddelka,
ob upoštevanju zgoraj navedene pritožbe, vložene dne 19. julija 2000, ob upoštevanju odločitve Sodišča o uveljavljanju tretjega odstavka 29. člena Konvencije in skupne obravnave sprejemljivosti zadeve in njene vsebine,
ob upoštevanju stališč, ki sta jih predložila tožena vlada in pritožnik v svojem odgovoru, po posvetovanju izreka naslednjo sodbo:
NAVEDBA DEJSTEV
Pritožnik, g. Ilija Rančič, je slovenski državljan s srbskim poreklom, rojen leta 1944 in stanujoč v Vipavi. Pred sodiščem ga zastopa odv. M. Krivic. Slovensko vlado («vlada») zastopa njen predstavnik, g. L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
I. Postopek za zahtevek o dodelitvi akontacije vojaške pokojnine
Pritožnik je nekdanji član tajne službe Jugoslovanske ljudske armade («JLA»).
Ob razglasitvi neodvisnosti Slovenije dne 25, junija 1991 se je JLA po desetih dne boja umaknila s slovenskega območja.
Dne 12. februarja 1992 je pritožnik pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje zahteval dodelitev akontacije vojaške pokojnine, ki mu je bila predhodno dodeljena s strani organov JLA.
Dne 31. marca 1992 je Zavod njegov zahtevek zavrnil., ker ne izpolnjuje vseh zakonsko predpisanih pogojev. Pritožnik je to odločbo izpodbijal pred osrednjim organom Zavoda, ki je njegovo pritožbo dne 21. maja 1992 zavrnil.
Dne 29. junija 1992 je pritožnik uvedel postopek pred Sodiščem združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dne 21. septembra 1992 je sodišče zaprosilo za mnenje Ministrstvo za obrambo.
Razprava je bila razpisana dne 7. oktobra 1992. Dne 13. novembra je Ministrstvo podalo svoje mnenje. Dne 25. novembra 1992 je bila druga razprava.
Dne 6. oktobra 1993 je sodišče po obravnavi njegovo zahtevo zavrnilo, ker je menilo, da ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa odlok iz leta 1992.
Pritožnik je vložil priziv, vendar gaje Višje sodišče dne 23. februarja 1995 zavrglo. Pritožnik je dne 16. junija 1995 vložil pritožbo na Vrhovnem sodišču.
Po podatkih, ki jih je predložila vlada, je Vrhovno sodišče dne 10. septembra 1996 njegovo pritožbo zavrnilo. Ta odločba je bila pritožniku vročena dne 29. oktobra 1996.
Dne 11. novembra 2003 je bila pritožniku na podlagi nove zakonodaje dodeljena starostna pokojnina od 22. januarja 2003 naprej.
2. Postopek za prošnjo za sprejem v državi ansivo
Dne 7. oktobra 1991 je pritožnik vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, ki jo je dne 7. julija 1992 Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo. Pritožnik je sprožil upravni spor pred Vrhovnim sodiščem.
Dne 17. novembra 1992 je bil pritožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva. Slovenije.
Dne 21. oktobra 1993 je Vrhovno sodišče njegovo prošnjo zavrnilo.
Dne 25. januarja 2001 je pritožnik vložil ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki jo je Ustavno sodišče dne 27. novembra 2001 zavrglo, ker je bila ustavna pritožba vložena prepozno. Sklep je bil pritožniku vročen dne 18. decembra 2001.
Dne 19. oktobra 2000 je pritožnik vložil novo prošnjo za sprejem v državljanstvo, ki je bila dne 29. aprila 2002 zavrnjena.
Dne 25. marca 2002 je pritožnik zopet vložil novo prošnjo. Dne 10. januarja 2003 je pritožnik pridobil slovensko državljanstvo. Ta odločba mu je bila vročena dne 22. januarja 2003.
PRITOŽBE
1. Pritožnik, sklicujoč se na prvi odstavek 6. člena Konvencije, uveljavlja kršitev zaradi dolgotrajnega postopka v zvezi z akontacijo njegove vojaške pokojnine.
Pritožnik je trdil, da od vložitve prošnje in v času postopka pred Sodiščem Vrhovno sodišče še vedno odloča o njegovi zadevi. Poleg tega uveljavlja kršitev pravice do pravičnega postopka in izpodbija zakonodajo iz leta 1992 o dodelitvi akontacij. Pritožnik je menil, daje bil žrtev mučenja, kar je v nasprotju s 3. členom Konvencije. Prav tako je menil, da mu je bila kršena njegova pravica do spoštovanja premoženja, ki je zagotovljena v samem 1. členu Protokola št. 1, in v povezavi s 14. členom Konvencije.
2. Leta 2002 se je pritožnik, v zvezi s prvim odstavkom 6. člena, pritožil zaradi pravne nepoštenosti odločb o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo in zlasti spremembe zakonodaje, ki je bila sprejeta v času postopka. Pritožnik je trdil, da je žrtev mučenja, kar je v nasprotju s 3. členom. Pritožnik se je poleg tega pritožil zaradi kršitev 9. člena, ki zagotavlja svobodo mišljenja, in 14. člena, ki prepoveduje diskriminacijo. Pritožnik je tudi uveljavljal kršitev pravice do svobode gibanja iz 2. člena Protokola št. 4.
PRAVO
Prva pritožba pritožnika se nanaša na nerazumno trajanje postopka, ki se je začel dne 12. februarja 1922 in se zaključil dne 29. oktobra 1996 z uradno vročitvijo sodbe Vrhovnega sodišča pritožniku. Postopek je torej trajal 4 leta, 8 mesecev in 17 dni. Poleg navedenega se pritožnik pritožuje zoper nepravičnost postopka. Pritožnik torej meni, da je bil tudi žrtev mučenja, kar je v nasprotju s 3. členom Konvencije. Kršena naj bi bila njegova pravica do spoštovanja premoženja iz samega 1. člena Protokola št. 1 in v povezavi s 14. členom Konvencije.
Sodišče ugotavlja, da se je postopek za dodelitev akontacije vojaške pokojnine pritožnika zaključil dne 29. oktobra 1996, ko mu je bila uradno vročena sodba Vrhovnega sodišča. Glede na to, daje bila pritožba vložena dne 19. julija 2000, je bilo pritožniku obvestilo o sodbi Vrhovnega sodišča vročeno šest mesecev kasneje.
Naknadno Sodišče ugotavlja, daje bila pritožniku dne 11. novembra 2003 dodeljena starostna pokojnina na podlagi nove zakonodaje.
Iz tega sledi, da so pritožbe v zvezi s postopkom, zaključenim dne 29. oktobra 1996, vložene prepozno in se ob uporabi prvega in četrtega odstavka 35. člena Konvencije zavrnejo.
Na drugi strani se je pritožnik leta 2002, v zvezi s prvim odstavkom. 6. člena, pritožil zoper nepoštenost odločb o njegovi prošnji za sprejem v državljanstvo in zlasti spremembe zakonodaje, ki je bila sprejeta v času postopka. Pritožnik je trdil, da je žrtev mučenja, kar je v nasprotju s 3. členom. Pritožnik seje pritožil zaradi kršitve pravice do svobode mišljenja iz 9. člena in kršitve 14. člena, ki prepoveduje diskriminacijo. Pritožnik je tudi uveljavljal kršitev njegove pravice do svobode gibanja iz 2. člena Protokola št. 4.
Prvič, Sodišče poziva, da odločbe o vstopu, bivanju in odstranitvi tujcev ne kršijo civilnih pravic in obveznosti pritožnika in ne predstavljajo kazenske obtožbe zoper njega v smislu 6. člena Konvencije, ker se izrecno nanašajo na izvrševanje posebnih pravic javne oblasti {glejte mutatis mutandis Maaouia z. Francija, št. 39652/98, §§ 34-41, CEDH 2O00-X, Slivenko in ostali z. Latvija (odi.) [GC], št. 48321/99, §§ 94-95, CEDH 2O02-II).
Iz tega izhaja, da se za postopke sprejema v državljanstvo ne uporablja 6. člen in da se mora pritožba v tem delu ovreči kot nezdružljiva ratione materiae z določbami Konvencije.
Sodišče v vsakem primeru ugotavlja, da se je prvi postopek za sprejem v državljanstvo zaključil dne 21. oktobra 1993, torej pred 28. junijem 1994, ko je Konvencija postala zavezujoča za Slovenijo.

Konvencija torej zavezuje vsako od pogodbenic le za dejstva, ki so nastala po datumu uveljavitve Konvencije za to pogodbenico. Iz tega izhaja, da očitane kršitve prvega postopka za sprejem v državljanstvo niso združljive Katione temporis z določbami. Konvencije, Pritožnik torej ni primerno izčrpal notranjih pravnih sredstev, saj je bila njegova ustavna pritožba. dne 27. novembra 2001 zavržena zaradi prepozne vložitve.
Sodišče sodi, da pritožnik ne more biti več žrtev zatrjevanih kršitev, saj je pridobil slovensko državljanstvo dne 10. januarja 2003.
Iz tega sledi, da se ta del pritožbe zavrne ob uporabi četrtega odstavka 35. člena. Iz teh razlogov Sodišče soglasno
razglasi pritožbo za nesprejemljivo.