Iskalnik odločb ESČP

V zadevi Vrbanec v. Republika Slovenija
je Evropsko sodišče za človekove pravice (tretja sekcija) v senatu, ki so ga sestavljali:
gospod J. Hedigan, predsednik senata,
gospod B.M. Zupančič,
gospod L. Caflisch,
gospod V. Zagrebelsky,
gospod E. Myjer,
gospod David Thór Björgvinsson,
gospa I. Ziemele, sodniki
in gospod V. Berger, sodni tajnik,

po posvetovanju za zaprtimi vrati 11. maja 2006
izreklo naslednjo sodbo, ki je bila sprejeta istega dne:

POSTOPEK

1. Zadeva je bila sprožena s pritožbo (št. 33549/02) proti Republiki Sloveniji, ki jo je pri Sodišču na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: Konvencija) 11. junija 2001 vložila hrvaška državljanka gospa Marija Vrbanec (pritožnica).
2. Pritožnico je zastopala Odvetniška pisarna Verstovšek. Slovensko vlado (v nadaljevanju: Vlada) je zastopal njen zastopnik gospod L. Bembič, generalni državni pravobranilec.
3. Pritožnica je na podlagi prvega odstavka 6. člena Konvencije zatrjevala, da je bilo trajanje postopka pred domačim sodiščem, v katerem je bila udeležena kot stranka, predolgo. Navajala je tudi pomanjkanje učinkovitega domačega pravnega sredstva v zvezi s predolgim trajanjem sodnega postopka (13. člen Konvencije).
4. Dne 7. septembra 2004 je Sodišče odločilo, da o pritožbi glede dolgega trajanja postopka in glede pomanjkanja učinkovitih pravnih sredstev v zvezi s tem obvesti Vlado. V skladu s tretjim odstavkom 29. člena Konvencije je odločilo, da hkrati odloči o dopustnosti pritožbe in o utemeljenosti zadeve.
5. V skladu s prvim odstavkom 36. člena Konvencije in 44. členom Poslovnika Sodišča je sodni tajnik obvestil hrvaško Vlado o njeni pravici, da poda pisne pripombe. 20. februarja 2006 je ta obvestila Sodišče, da ne želi uveljaviti svoje pravice do intervencije v obravnavani zadevi.  

DEJSTVA

6. Pritožnica je bila rojena leta 1964 in živi v Nedelišču.
7. Dne 29. novembra 1981 se je pritožnica poškodovala v prometni nesreči, ki jo je povzročil V.D..
8. Dne 16. maja 1988 je pritožnica vložila tožbo proti V.D. pri Temeljnem sodišču v Celju, Enoti v Velenju in zahtevala odškodnino za nastalo škodo.
Dne 24. marca 1994 je sodišče delno ugodilo pritožničinemu zahtevku.
Dne 28. junija 1994 je za Slovenijo začela veljati Konvencija.
Dne 29. junija 1994 je po pritožničini pritožbi z 20. aprila 1994 Višje sodišče v Celju razveljavilo sodbo prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje.
Sklep je bil pritožnici vročen 17. avgusta 1994.
9. Po reorganizaciji slovenskega sodnega sistema je bila zadeva 30. decembra 1994 dodeljena Okrajnemu sodišču v Celju.
Dne 13. februarja 1997 je sodnik, ki mu je bila zadeva dodeljena, napredoval in so zato zadevo dodelili novemu sodniku.
Med 6. septembrom 1994 in 2. junijem 1999 je pritožnica vložila tri pripravljalne vloge in/ali predlagala dokaze.
Glavna obravnava je bila opravljena 3. junija 1999.
Dne 30. junija 1999 je sodišče izreklo sodbo.
Sodba, ki je delno ugodila pritožničinemu zahtevku, je bila pritožnici vročena 7. decembra 1999.
10. Dne 22. decembra 1999 se je V.D. pritožil na Višje sodišče v Celju.
Dne 4. julija 2001 je sodišče pritožbo zavrnilo.
Sodba je bila pritožnici vročena 29. avgusta 2001.

PRAVO

I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA IN 13. ČLENA KONVENCIJE

11. Pritožnica se je pritožila zaradi nerazumno dolgega trajanja postopka. Sklicevala se je na prvi odstavek 6. člena Konvencije, ki določa:

»Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ... v razumnem roku odloča ... sodišče.«

12. Vsebinsko je pritožnica nadalje navajala, da pravna sredstva, ki so v Sloveniji na voljo glede nerazumno dolgih sodnih postopkov, niso učinkovita. 13. člen Konvencije določa:

»Vsakdo, čigar pravice in svoboščine, zajamčene s to Konvencijo, so kršene, ima pravico do učinkovitih pravnih sredstev pred domačimi oblastmi, in to tudi, če je kršitev storila uradna oseba pri opravljanju uradne dolžnosti.«

A. Dopustnost

13. Vlada se je sklicevala na to, da niso bila izčrpana domača pravna sredstva.
14. Pritožnica je izpodbijala to navedbo in trdila, da domača pravna sredstva niso učinkovita.
15. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana pritožba podobna zadevam Belinger in Lukenda (Belinger v. Slovenija (odl.), št. 42320/98, 2. oktober 2001, in Lukenda v. Slovenija, št. 23032/02, 6. oktober 2005).V teh zadevah je Sodišče zavrnilo ugovor Vlade o neizčrpanju domačih pravnih sredstev, saj je ugotovilo, da pravna sredstva, ki jih je pritožnik imel na voljo, niso bila učinkovita. Sodišče opozarja na ugotovitve v zadevi Lukenda, da predstavlja kršitev pravice do sojenja v razumnem roku sistemski problem, ki izhaja iz neustrezne zakonodaje in neučinkovitega delovanja sodnega sistema.
16. Kar zadeva obravnavano zadevo, Sodišče ugotavlja, da Vlada ni predložila nobenih prepričljivih dokazov, zaradi katerih bi moralo Sodišče to zadevo obravnavati drugače od uveljavljene sodne prakse.
17. Sodišče nadalje ugotavlja, da pritožba ni očitno neutemeljena v smislu tretjega odstavka 35. člena Konvencije. Prav tako ni nedopustna iz katerih koli drugih razlogov. Zato je pritožbo razglasilo za dopustno.

B. Utemeljenost zadeve

1. Prvi odstavek 6. člena

18. Obdobje, ki ga je treba upoštevati, se je začelo 28. junija 1994, na dan, ko je za Slovenijo začela veljati konvencija, in se končalo 29. avgusta 2001, na dan, ko bila pritožnici vročena sodba Višjega sodišča v Celju. Ker je bila zadeva 29. junija 1994 vrnjena v ponovno sojenje, bo Sodišče upoštevalo, da je postopek trajal približno sedem let in dva meseca na dveh stopnjah sojenja. Vendarle pa Sodišče za oceno razumnosti dolžine zadevnega obdobja upošteva stanje postopka na dan 28. junij 1994 (gl. med drugim Humen v. Poljska [GC], št. 26614/95, odstavek 59, 15. oktober 1999).
19. Sodišče ponovno poudarja, da je treba razumnost trajanja postopka ocenjevati glede na okoliščine zadeve in ob upoštevanju naslednjih meril: zapletenosti zadeve, ravnanja pritožnika in vpletenih oblasti ter presoje, kolikšen je bil pomen sporne zadeve za pritožnika (gl. med drugim Frydlender v. Francija [GC], št. 30979/96, odstavek 43, ESČP 2000-VII).
20. Po proučitvi vsega predloženega gradiva in v skladu s sodno prakso Sodišče ocenjuje, da je bilo trajanje postopka v obravnavani zadevi predolgo in ni izpolnilo zahteve po sojenju v razumnem roku.
Prišlo je torej do kršitve prvega odstavka 6. člena.

2. 13. člen

21. Sodišče ponovno poudarja, da 13. člen Konvencije zahteva, da se zagotovi učinkovito pravno sredstvo pred domačimi oblastmi za zatrjevano kršitev zahteve po sojenju v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena (gl. Kudła v. Poljska [GC], št. 30210/96, odstavek 156, ESČP 2000-XI). Sodišče ugotavlja, da je ugovore in trditve, ki jih je predložila Vlada, zavrnilo v prejšnjih zadevah (gl. Lukenda, naveden zgoraj) in ne vidi razloga, da bi v obravnavani zadevi prišlo do drugačnega zaključka.
22. Zato Sodišče meni, da je v obravnavani zadevi prišlo do kršitve 13. člena zaradi pomanjkanja pravnega sredstva v domačem pravu, s katerim bi pritožnica mogla pridobiti odločbo, na podlagi katere bi lahko uveljavljala svojo pravico do sojenja v razumnem roku, kot to določa prvi odstavek 6. člena.

II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE

23. 41. člen Konvencije določa:

»Če Sodišče ugotovi, da je prišlo do kršitve Konvencije ali njenih protokolov, in če notranje pravo visoke pogodbenice dovoljuje le delno zadoščenje, Sodišče oškodovani stranki, če je potrebno, nakloni pravično zadoščenje.«

A. Škoda  

24. Pritožnica je zahtevala 22.500 EUR (eurov) za nepremoženjsko škodo.
25. Vlada je zahtevku oporekala.
26. Sodišče ocenjuje, da je pritožnica gotovo utrpela nepremoženjsko škodo. Po prostem preudarku ji po tej postavki Sodišče prisoja 4.800 EUR (eurov).

B. Stroški

27. Pritožnica je zahtevala tudi približno 1.450 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.
28. Vlada je zahtevku oporekala po višini.
29. V skladu s sodno prakso Sodišča je pritožnik upravičen do povrnitve stroškov le, če dokaže, da so dejansko nastali, da so bili potrebni in da so razumno visoki. Sodišče ugotavlja, da so pritožnikovi odvetniki, ki so zastopali tudi pritožnika v zadevi Lukenda (navedeni zgoraj), vložili približno 400 pritožb, ki so, razen kar se tiče dejstev, praktično enake kot obravnavana. Zato Sodišče v obravnavani zadevi ob upoštevanju podatkov, s katerimi razpolaga, in gornjih meril ocenjuje, da je pritožnici razumno prisoditi znesek 1.000 EUR (eurov) za stroške postopka pred Sodiščem.

C. Zamudne obresti

30. Sodišče ocenjuje, da je primerno, da se zamudne obresti obračunajo po mejni posojilni obrestni meri Evropske centralne banke, zvišani za tri odstotne točke.

IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO

7.    razglaša, da je pritožba dopustna;
8.    razsoja, da je prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena Konvencije;
9.    razsoja, da je prišlo do kršitve 13. člena Konvencije;
10.    razsoja:
a) da mora tožena država pritožnici v treh mesecih od dne, ko postane po drugem odstavku 44. člena Konvencije sodba dokončna, plačati 4.800 EUR (štiri tisoč osemsto eurov) za nepremoženjsko škodo in 1.000 EUR (tisoč eurov) za stroške postopka, zvišano za morebitni davek;
            b) da se po izteku navedenih treh mesecev do plačila obračunajo na navedene zneske
            linearne obresti po stopnji, ki je enaka stopnji posojilne obrestne mere Evropske centralne
            banke, zvišani za tri odstotne točke;
11.    zavrne v preostalem delu pritožničin zahtevek po pravičnem zadoščenju.

Sodba je napisana v angleščini in  pisno notificirana 1. junija 2006 v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča.

Vincent Berger                                                        John Hedigan
sodni tajnik                                                             predsednik senata